Rodica in Črna prst

Lep krožen izlet na Rodico ter Črno prst. Izhodiše iz Rutarskega gozda – prvo potrebno z avtom priti do vasi Rut, od tu dalje pa po asfaltni cesti (levo gre cesta za vas Grunt) naprej, počasi asfaltna cesta preide na makadamsko cesto, kateri sledimo del časa, ko pridemo do odcepa za Stržišče pa nato parkiramo na primernem mestu.

Pot nas od tu dalje pelje sprva po makadamski poti, kjer pa pridemo kmalu do križišča (držimo se desne). Strmina ne popušča, čez čas pridemo do lovske opazovalnice (kot kaže je bila obnovljena ali na novo zgrajena), tudi tu se držimo desne (naravnost gre pot na planino Razor). Od tu naprej je speljana lepo mulatjera, ki preči gozd v zadnjem delu pa skozi rušje. Na poti ni več nobenega odcepa, torej je bojazen odveč, da bi lahko kje zgrešil smer. Sprva gre pot bolj v levo, nato pa se počasi zavije proti desni, kjer se nato vzpenjamo po južnih pobočjih Rodice. Malce pod vrhom pridemo do križišča poti (iz Bohinjske smeri), kjer se držimo desni in kjer po nekaj minutah dosežemo vrh.

Pot proti Črni prsti nadaljujemo po grebenu (delno je pot speljana po desni / tolminski strani, delno pa po levi / bohinjski strani. Tokrat je bilo izjemno zanimivo, saj je bila bohinjska stran povsem bela, medtem ko tolminska še brez snega. Pot do Črne prsti po grebenu ni zahtevna, le na določenih mestih je potrebno biti še malce bolj  pazljiv. Po dobri urci in 45 minut pa dosežemo vrh Črne prsti.

Sestop proti izhodišču izvedemo preko standardne poti iz Stržišča, vendar po dobrem km se odcepimo na lovsko/gamsjo pot, ki nas nato vodi po travnikih, rušju, gozdu do izhodiščne točke. Sama pot je v štartu težko vidna, je pa pot precej gor/dol. Še najtežje slediti poti je na koncu po gozdu, saj je ogromno listja.

Lepa turca, začinjena s precej vetra ter spremenljivim vremenom (kljub temu, da je bila napoved sonček čez celi dan).

GPX povezava poti

Trentski Pelc (2116m)

Suho ter jesensko vreme še kar vztraja. Tudi temperature so za ta čas še zelo sprejemljive - vsaj zame :) Nedelja bila rezervirana ponovno za izlet v hribe/gore. Zjutraj odhod in umirjena vožnja do izhodišča v Trenti in sicer cca 250-350m naprej od galerije Berebice, kjer se lahko ob glavni cesti, ki pelje na Vršič, parkira (kjer je seveda dovolj prostora). Nato pa le za nekaj metrov nazaj po cesti in nato desno (v smeri Bovca) se začne vojaška mulatjera, ki pelje vse do Starega Utra (do tam je 24 serpentin), ki so tudi vse oštevilčene. Mulatjera se res lepo zmerno vzpenja, vse do Starega Utra. Dejansko je pot primerna tudi za mlade družine (do planine na Starem Utru)

Ob koncu imaš možnost tudi ubrati bližnjico, da ne greš po vseh serpentinah (pri 19 serpentini se ena potka odcepi, kjer je tudi tabla za vodo - voda je malce pod potko ki vodi proti Staremu Utru). Če ubereš bližnjico, si prikrajšan za razglede, ki te čakajo višje po mulatjeri. Že ob sami poti, predvsem pa na pod vrhom Starega Utra, se na desno stran vijejo res lepi razgledi na Julijske Alpe (Triglav in vsa ostala zmes, ki je tam okrog :)Na Starem Utru čas za krajši postanek ter manjše okrepčilo, nato pa dalje.

Od tu dalje se pot oz. stezica odcepi v levo po travci, kjer priede v gozd. Na določenih mestih se kar strmo vzpne po rušju. Po krajšem času pridemo pod ostenje, kjer pridemo do melišča. Možnost je, da kar prečiš melišče, ali pa greš okrog njega, da prideš na levi rob melišča, kjer se potem še malce vzpneš, da prideš do začetka malce težjega dela poti, kjer je potrebno tudi malce poplezavanja, kjer moraš biti seveda pozoren. Na določenih mestih je tudi kar nekaj šodra, zato pozornost res ni odveč. Za lažjo orientacijo je tudi kar nekaj možicev, sicer je pot od tu naprej malce težje sledjiva. Do vrha je na dveh koncih še malce bolj zahtevno, manjši kamin ter žleb, ki pa ga lahko potrpežljivo preplezaš in že si kmalu na vrhu Trentskega Pelca.

Na vrhu se pa res vijejo veličastni razgledi na vse strani (Ronbon, Kaninsko pogorje na eni strani, na drugi pa Jalovec, Triglav,...) Skratka, za uživati. Sestop do Starega Utra po isti poti kot vzpon. Na Starem Utru pa smo se usmerili v levo, sprva po malce širši poti, ki vodi verjetno do neke utrdbe. Kmalu za ostrim ovinkom v levo, pa se po cca 20m ena stezica odcepi v levo (na razcepu je tudi možic). Od tu naprej pa je pot določen čas lepo vidna, kljub ogromno listja. Čez čas pa pridemo do dela, kjer je ogromno polomljenih dreves, tu so na momente še možici, potem pa je nekaj časa treba biti kar pozoren, da greš bolj ob desni strani grape. Po cca 200m pasu, kjer je tega šodra od vej in dreves, pa pridemo spet na malce bolj vidno potko, ki ji potem vseskozi sledimo vse do Zgornje Trente - tudi pri sestopa po tej poti je potrebna pozornost, saj je na določenih mestih cela gmota listja, in niti ne veš kaj te čaka pod njem (tudi kakšna luknja), tako da se nekaj padcem po tej poti nismo mogli izogniti. V Zgornji Trenti pa smo se usmerili na Soško pot, ki nas je potem popeljala do izhodišče pri galeriji Berebica (zadnji del poti, cca 1,5km je bil kar ob glavni cesti (Bovec - Vršič).

Verjetno letos zadnja turca še brez zimske opreme :) sicer pa prehojenih cca 20 km ter malce manj kot 1.700 vm. GPX