Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.

Debela peč

Izhodišče Medvedova konta na Pokljuki. Od tu se usmerimo proti Blejski koči na Lipanci, s planine se usmerimo bolj v desno, kjer gre pot proti Debeli peči (naravnost oz. mimo koče pa gre pot za Mrežce). Že malce pred kočo smo si montirali derezice, za lažji korak. Pot od koče naprej je že dobro uhojena, zato ni težav pri orientaciji - v pomoč pridejo res derezice. Pot je lepo vidna in do vrha ni nobenih težav (vmes je razcep za Lipanski vrh, Brda, ni se držimo smeri za Debelo peč.

Na vrhu je kar precej pihalo, zato smo si zavetrje pred vetrom poiskali malce nižje. Povratek še čez vrh Brda in nato povratek po drugi poti, kjer smo pot em prišli na isto pot, ki nas je pripeljala do Blejske koče na Lipanci. 

Od tu še povratek proti izhodišču, ter skok do planine Zajavorniki, kjer je bil še sonček in smo užili še zadnje minute dokaj toplega vremena :)

cca 12 km / cca 900 vm (GPX sled)

Pihavec (pot Tineta Miheliča)

Izhodišče za tokratno turo je bil Aljažev dom v Vratih. Obisk Pihavca po poti Tineta Miheliča ter še skok na Stenar, ter povratek v Vrata čez Stenarska vratca.

S parkirišča je prvo potrebno narediti nekaj metrov po cesti do doma, kjer se usmerimo na markirano pot za Triglav/Luknjo in se vzpnemo do Luknje po dolini Vrat. Od tu se nadalje usmerimo na markirano pot za Bovški Gamsovec, tej poti pa sledimo le dobrih 10/15 minut. Ko gre markirana pot v desno, se mi usmerimo v levo, in gremo preko melišča. Nato pridemo na travnat teren, kjer se usmerimo desno, kjer pridemo ponovno na melišče, po katerem se kratek čas vzpenjamo, kjer pridemo počasi do žleba (pogled bolj v levo z melišča), kjer je tudi spominsko obeležje Tinetu Miheliču.

proti Luknji

pozer že na delu :)

travnati del, ki gre potem proti melišču navzgor

preko melišča proti žlebu...

tu se usmerimo bolj v levo, kjer kmalu pridemo do obeležja

vstop v žleb

Začetni del, da prečimo tale žleb je malce bolj zahteven, potrebno je malce plezanja in pazljivosti, saj so takoj po vstopu precej gladke skale. Ne gremo povsem do vrha žleba, ampak se pri koncu usmerimo levo, kjer prečimo manjše melišče, ko se teren malce zravna, pa se po travnatem pobočju usmerimo desno, ter nadaljujemo navzgor sprva po travah nato pa po melišču, skalah, kjer pridemo počasi do škrbine Čez kamen. Možicev je bolj malo, sam sem še postavil kakšnega (ni pa težko dostopna škrbina), ko pridemo do vrha, se priključimo markirani poti, ki vodi na Pihavec - določene markacije so že zbledele, vendar ni težav za pristop do vrha Pihavca, kjer so res veličastni razgledi, dodatno pa da čar še popolna samota, ko ni nikjer nobenega.

Sestop s Pihavca se je opravil po markirani poti (uradno je zaprta!) na stran Kriških podov po melišču (na sedlu Čez kamen se usmerimo v levo) - en del je malce bolj zahteven, ki vodi čez strm skalni skok, ki pa je zavarovan s skobami. Na spodnjem delu melišča, pa se usmerimo na stezico v desno (je lepo vidna), levo gre pot proti Kriških podom. Stezica nas pripelje na Dovška vratca.

sestop po zavarovani poti do melišča

pogled nazaj proti sedlu in melišču, katerega smo prečili

vzpon proti Dovškim vratcom

Od tu nadaljujemo dalje po markirani poti za Stenar (naravnost). Če bi radi spustili Stenar, pa se lahko usmerite desno na markirano pot, ki vodi na izhodišče v dolino Vrat. Z Dovških vratc je še dober km do Stenarja (malce več kot 300vm).

Sestop pa se je vršil preko Stenarskih vratc, namesto, da se spustimo na Dovška vratca, ter povratek po markirani poti. Tečen je samo prvi del oz. sestop s Stenarskih vratc, saj gre za precej strmo pobočje, ki je na določenih mestih krušljivo. Samo prvi del gremo pazljivo po grušču, dokler ne pridemo do dela, kjer je potrebno tudi malce poplezavanja. Ko gremo čez vratca, se sprva držimo bolj desne pri sestopu, zadnji del pa se usmerimo bolj v levo, sicer tudi po desni predvidevam, da bi šlo, vendar je še vedno pot v levo bolj smotrna. Ko pridemo iz najtežjega dela ven, pa se spustimo po melišču, držimo se bolj desne (hodimo vseskozi pod stenami Stenarja). Ob koncu melišča, pridemo na manjši "travnik", na katerem se usmerimo v levo, ter se spustimo do markirane poti, ki vodi na Škrlatico. Sem pa tudi tule na tej poti dodal par možicev. Nato nas čaka še spust po markirani poti do izhodišča.

vstop v Stenarskih vratcih na drugo stran

prvi del poti z vratc navzdol, kjer pridemo do zahtevnega dela

pogled nazaj, najbolj zahteven del iz Stenarskih vratc

                                                    

spust po melišču navzdol....

pogled po melišču nazaj proti Stenarskih vratcem

tule se usmerimo v levo, kjer pridemo nižje počasi do markirane poti

Dolžina krožne poti cca 17 km / cca 1.850 vm (če ima kdo željo, mu lahko tudi posredujem GPX).