Vršač in Kanjavec (čez Komar & Kanjavčeve police)

Glede na super vremensko napoved za nedeljo je padla hitra odločitev za en celodnevni obisk Julijskih Alp (izhodišče dolina Zadnjice). Vzpon na Vršac čez Komar in prečenje Kajavčevih polic ter preko Prehodovcev na Kanjavec.

Pot sprva poteka po cesti mimo vikendov in skozi gozd. 

Višje prečimo manjši mostiček čez grapo, od tam naprej pa se začne steza, ki deloma poteka po mulatjeri. Markacije so lepo vidne, tako da ni težav z orientacijo. Ko pridemo do travnika, se stezi razcepita. Desno gre pot čez Komar, naravnost oziroma nekoliko levo pa pot po mulatjeri, ki se na koncu ponovno združita malo pod Doličem.

Pot čez Komar je prav tako markirana in tam, kjer je potrebno, ustrezno zavarovana s klini in jeklenicami.

kapelica ob poti čez Komar

pot čez Komar

ostenje Kanjavca

Treba pa je biti previden po deževju oziroma v primeru precejšnje rose in vlage, saj je lahko podlaga spolzka. Vmes je tudi za odtenek poplezavanja, a iskreno nič pretresljivega. Ob koncu poti čez Komar se ta združi z mulatjero, ki vodi precej naokoli. Od tu nadaljujemo še kratek čas po mulatjeri, nato pa se kmalu odcepi pot v desno (Pot Mire Marko Debelakove čez Kanjavčeve police).

razcep

pogled proti Kanjevčevimi policami

Od tam se nekoliko spustimo in prečimo skalnato pobočje z nekaj melišča, kjer pridemo pod stene Kanjavca in kmalu vstopimo na Kanjavčeve police. 

Na določenih mestih je pot zavarovana z jeklenicami, kjer je to nujno potrebno, sicer pa ni tako močno varovana kot nekatere druge poti v naših Julijcih. Pot se mestoma nekoliko spusti oziroma vzpne, vendar so police dokaj široke. Poteka v smeri Vršaca, ki ga lahko ves čas opazujemo v daljavi.

Ko pridemo iz polic, nas čaka še del vzpona proti sedlu, od koder se nato usmerimo po rahlo uhojeni stezi proti Vršacu. Nato lahko naredimo še kratek ovinek po celotnem Vršacu in se po drugi strani vrnemo na markirano pot, ki nas nato preko druge strani počasi pripelje proti Koči na Prehodavcih.

Od koče se usmerimo proti Triglavu oziroma Hribaricam. Pot nas sprva vodi po meliščih in se kar lepo vzpenja. Višje se v levo odcepi pot za Kanjavec, naravnost pa vodi pot proti sedlu Hribarice.

Pot naprej nas pripelje v manjšo in razmeroma strmo dolinico, ki leži med obema vrhovoma Kanjavca. Od tu gremo samo še strmo navzgor vse do sedla med zahodnim in vzhodnim vrhom Kanjavca. Od tu skočimo najprej na zahodni vrh, nato še na vzhodnega.

Sledi spust proti Koči na Doliču, od tam pa po mulatjeri nazaj proti Zadnjici in izhodišču.

Dolžina cca 28 km / cca 2.420 vm (GPX sled)

Razor s Planjo in Bovški Gamsovec

Tokrat sem se na pot odpravil iz Zadnjice v Trenti. Pot proti Kriškim podom poteka brez posebnosti — sprva prijetno skozi gozd, nato se prevesi v mulatjero. Na poti ni bilo nikogar; šele malo pod vrhom Kriških podov sem v daljavi opazil dve svetilki. Ko sem prispel do Pogačnikovega doma, so bili še vsi v spancu :)

Nadaljeval sem levo mimo doma v smeri Razorja in Planje (več o tej poti proti Razorju sem že opisal v enem izmed prejšnjih prispevkov). Tik pred vrhom Razorja pa me je ujela megla oziroma nizka oblačnost, zato razgledi niso bili takšni, kot bi si želel. Nekaj časa sem sicer počakal v upanju, da se razkadi, vendar brez uspeha.

Ob povratku proti Kriškim podom sem skočil še na bližnjo Planjo, nato pa se okoli 7. ure zjutraj vrnil do doma. Tam sem si vzel nekaj časa za počitek, užival v soncu ter si privoščil nekaj hrane in pijače.

Pot sem nadaljeval po markirani poti proti Bovškemu Gamsovcu (smer proti Dovškim vratcem), kjer se pot odcepi desno. Trasa poteka deloma po grebenu in pod njim, na nekaterih mestih pa je speljana z jeklenicami in klini, ki olajšajo prehode. Na Bovškem Gamsovcu sem bil povsem sam.

Nadaljeval sem proti Luknji, še prej pa sem se malo pod Gamsovcem ustavil na območju, kjer sem ponovno opazil veliko zanimivih živalic :).

Od Luknje naprej pot prijetno vodi v senci vse do izhodišča v Zadnjici.

Lep, razgiban krožni izlet, ki kljub priljubljenosti območja ponuja tudi precej miru in samote.

Dolžina cca 26 km / cca 2.500 vm (GPX sled)

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)