Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.

Kanin (turno)

Tokrat izhodišče Sella Nevea na parkirišču ob gondoli za Gilberti. Tretji obisk Kanina s turnimi dilami. Leta 2023 sem bil v prvič in sicer s slovenske strani, v lanskem letu pa isto preko Sella Nevee, ampak je bil štart pri Gilbertiju. Štart izpred parkirišča cca 7:30, da se pride še do začetka obratovanja smučišča do Gilbertija. Večinoma se gre kar ob robu smučišča, srenače na določenih mestih, kar lepo pomagajo. 

Od Gilbertija pa se na kratko spustimo, a le do začetka označene poti za turni vzpon proti Prevali. Od konca sedežnice na italijanski strani, pa se vzpnemo po zratrakiranemu delu proge, vse do zgornje postaje sedežnice, ki je malce pod 2300m. 

Od tu se spustim do C postaje (sneg je bil ravno prav odjenjan, da se je res dalo lepo smučati. Malce pod C postajo pa si spet dam kože na smučke ter v zmernem tempu proti D postaji oz. do Ski Bumbarja, kjer je bilo na razpolago ogromno časa za počitek in uživanje na sončku.

Nato pa še povratek po isti poti nazaj do izhodišča na Sella Nevea.

Razmere top - sneg ravno pravi na naši strani za smučanje, za vzpon pa tudi brez posebnosti, edino srenače olajšajo pot po smučišču proti Gilbertiju.

cca 18 km / cca 2.000 vm (GPX sled).

Sv. Višarje (turno)

V mladih letih smo čez novoletne praznike pogosto prišli v Žabnice, kjer smo potem preko novoletnih praznikih smučali na sv. Višarjih. Leta 2021 sem se spotoma tudi ustavil na sv. Višarjih, ko sem šel na Kamnitega lovca. 

Tokrat pa s turnimi po romarski poti do vrha, ter nato povratek po smučišču, ker pa je bilo vreme res fantastično in tudi počutje, sem ponovil še enkrat po romarski gor, ter nato po drugi strani smučišča do izhodišča. Res prekrasen dan na snegu.

Sneg je od vsega začetka romarske poti, tudi lepo pomrznjen, vendar ne preveč, tako da srenači niso bili potrebni.

senčka po romarski poti (če si med zgodnjimi)

sonce posijalo na romarski pot

zjutraj še ni bilo gužve

tudi na vrhu popolnoma sam

Dolžina cca 23 km / cca 2.100 vm (GPX sled)

Cima Bella & Monte Cocco (turno)

Že lansko leto so nas bližnje Karnijske Alpe (ista dva vrhova, vendar po isti poti gor/dol) očarale, sploh tale Kovk in Lepi Vršič, kjer se res uživa. Izhodišče isto kot lansko leto in sicer v dolini Ukve in sicer pod gostilno al Camoscio, predno skreneš s ceste levo je manjše parkirišče.  Krenemo mimo dveh hiš in kmalu prečimo potok preko mostu (levo), tu je špura že narejena, nato pa nas pot pelje skozi gozd do zaselka Ex Villagio Cocco, malce naprej pridemo kmalu do travnika, kjer pride tudi pot z druge strani (tu se bomo vračali).

Od tu naprej se usmerimo bolj v desno, kjer je po cesti že narejena fajn špura. Pot sicer tu poteka večinoma skozi gozd po senci. Pot se složno vzpenja vse do sedla Fontana Fredda.

Od tu dalje pa v levo, kjer smo spet zagrizli v klanec, tu je mogoče še najbolj zahteven del, ker je bila špura že narejena precej cik-cak in je bilo potrebno kar precej manevrirat :)

Od najbolj zahtevnega delja pa še lep zmeren vzpon do Lepega Vršiča (Cima Bella).

Od tu potem spust do sedla Kok in nato še vzpon do Kovka (Monte Cocco). Sicer vmes je bilo še malce smeha :)

Ta lepši del se je pa šele začel s spustom po travnikih/pašnikih, kjer je bilo kljub že precej zvoženi strmini res prijetno vijugat. Ker je bila ta prvi del res 1a, smo si ob koncu pašnikov še enkrat nadeli kože ter šli do sedla Kok. 

Povratek do izhodišča, kot rečeno potem po makadamski poti ter še en del čez zadnji travnik.

Res perfekten dan še pred poslabšanjem vremena, ki se obeta v naslednjih dneh. Snega je sicer dovolj za smuku z obe vrhov (mogoče edino iz Lepega Vršiča je do sedla malce spihano, tako da tam ni nekega užitka, sicer pa generalno gledano top. Tudi ni bilo nobene gužve.

Dolžina cca 12,5 km / cca 1200 vm (GPX sled)

Slike: Klemen & Tomaž

Ratitovec

Izhodišče Bohinjsko sedlo, parkira se lahko kar parkirišču smučarskega centra Soriška planina. Od tu pa se usmerimo par metrov proti cesti za Podbrdo, ampak že kmalu zavijemo s ceste v levo in gazenje se lahko prične (pot je markirana), torej ni težav, da bi kje zgrešil smer (sploh pa sedaj ko je gaza narejena). Pot se zmerno (rahlo) vzpenja ter spušča, začetnih cca 2,5km je dokaj enostavnih :)

Nadaljujemo v smeri markacij, kjer pa se začne prvi krajši vzpon proti Žbajneku (ne gremo prav preko vrha, ampak malce pod vrhom) Tu gremo čez Danjarsko planino. Ko pridemo mimo Ovharna pa se prične naslednji kar strm vzpon proti Kremantu. Od tu naprej se ponovno rahlo spustimo, nato pa večinoma po grebenu letimo dalje proti Altemaverju (pod gre rahlo gor/dol).

Od tu se nato na kratko spustimo ter nato še zadnji kratki vzpon do koče oz. podaljšamo lahko do Gladkega vrha.

Povratek po isti poti ampak le do Soriške peči (kjer gremo tudi mimo lovske koče) ter nato zadnji km do izhodišča ob glavni cesti.

Tura je v takih zimskih razmerah precej zahtevna (cel sneg, gazenje, mraz, in na trenutke tudi ne premočan mrzel veter).

Dolžina 16 km / cca 1.000 vm (GPX sled)

Slike: Klemen