Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Pihavec (pot Tineta Miheliča)

Izhodišče za tokratno turo je bil Aljažev dom v Vratih. Obisk Pihavca po poti Tineta Miheliča ter še skok na Stenar, ter povratek v Vrata čez Stenarska vratca.

S parkirišča je prvo potrebno narediti nekaj metrov po cesti do doma, kjer se usmerimo na markirano pot za Triglav/Luknjo in se vzpnemo do Luknje po dolini Vrat. Od tu se nadalje usmerimo na markirano pot za Bovški Gamsovec, tej poti pa sledimo le dobrih 10/15 minut. Ko gre markirana pot v desno, se mi usmerimo v levo, in gremo preko melišča. Nato pridemo na travnat teren, kjer se usmerimo desno, kjer pridemo ponovno na melišče, po katerem se kratek čas vzpenjamo, kjer pridemo počasi do žleba (pogled bolj v levo z melišča), kjer je tudi spominsko obeležje Tinetu Miheliču.

proti Luknji

pozer že na delu :)

travnati del, ki gre potem proti melišču navzgor

preko melišča proti žlebu...

tu se usmerimo bolj v levo, kjer kmalu pridemo do obeležja

vstop v žleb

Začetni del, da prečimo tale žleb je malce bolj zahteven, potrebno je malce plezanja in pazljivosti, saj so takoj po vstopu precej gladke skale. Ne gremo povsem do vrha žleba, ampak se pri koncu usmerimo levo, kjer prečimo manjše melišče, ko se teren malce zravna, pa se po travnatem pobočju usmerimo desno, ter nadaljujemo navzgor sprva po travah nato pa po melišču, skalah, kjer pridemo počasi do škrbine Čez kamen. Možicev je bolj malo, sam sem še postavil kakšnega (ni pa težko dostopna škrbina), ko pridemo do vrha, se priključimo markirani poti, ki vodi na Pihavec - določene markacije so že zbledele, vendar ni težav za pristop do vrha Pihavca, kjer so res veličastni razgledi, dodatno pa da čar še popolna samota, ko ni nikjer nobenega.

Sestop s Pihavca se je opravil po markirani poti (uradno je zaprta!) na stran Kriških podov po melišču (na sedlu Čez kamen se usmerimo v levo) - en del je malce bolj zahteven, ki vodi čez strm skalni skok, ki pa je zavarovan s skobami. Na spodnjem delu melišča, pa se usmerimo na stezico v desno (je lepo vidna), levo gre pot proti Kriških podom. Stezica nas pripelje na Dovška vratca.

sestop po zavarovani poti do melišča

pogled nazaj proti sedlu in melišču, katerega smo prečili

vzpon proti Dovškim vratcom

Od tu nadaljujemo dalje po markirani poti za Stenar (naravnost). Če bi radi spustili Stenar, pa se lahko usmerite desno na markirano pot, ki vodi na izhodišče v dolino Vrat. Z Dovških vratc je še dober km do Stenarja (malce več kot 300vm).

Sestop pa se je vršil preko Stenarskih vratc, namesto, da se spustimo na Dovška vratca, ter povratek po markirani poti. Tečen je samo prvi del oz. sestop s Stenarskih vratc, saj gre za precej strmo pobočje, ki je na določenih mestih krušljivo. Samo prvi del gremo pazljivo po grušču, dokler ne pridemo do dela, kjer je potrebno tudi malce poplezavanja. Ko gremo čez vratca, se sprva držimo bolj desne pri sestopu, zadnji del pa se usmerimo bolj v levo, sicer tudi po desni predvidevam, da bi šlo, vendar je še vedno pot v levo bolj smotrna. Ko pridemo iz najtežjega dela ven, pa se spustimo po melišču, držimo se bolj desne (hodimo vseskozi pod stenami Stenarja). Ob koncu melišča, pridemo na manjši "travnik", na katerem se usmerimo v levo, ter se spustimo do markirane poti, ki vodi na Škrlatico. Sem pa tudi tule na tej poti dodal par možicev. Nato nas čaka še spust po markirani poti do izhodišča.

vstop v Stenarskih vratcih na drugo stran

prvi del poti z vratc navzdol, kjer pridemo do zahtevnega dela

pogled nazaj, najbolj zahteven del iz Stenarskih vratc

                                                    

spust po melišču navzdol....

pogled po melišču nazaj proti Stenarskih vratcem

tule se usmerimo v levo, kjer pridemo nižje počasi do markirane poti

Dolžina krožne poti cca 17 km / cca 1.850 vm (če ima kdo željo, mu lahko tudi posredujem GPX).