Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Tolminski Kuk in ostali bližnji vrhovi

Po dveh letih spet izhodišče Tolminske Ravne. Parkira se na koncu vasi, če je parkirišče polno, je malce naprej še eno.Lepa krožna tura - z izhodiščem v Tolminskih ravnah. Parkiramo ob koncu vasi nato pa se sprehodimo preko travnika/pašnika (lahko pa se gre tudi proti domačiji in potem nad pašnikom kjer se potem priključimo markirani poti. Sledimo smerokazu za planino Kal ter Tolminski Migovec, pot je markirana, na razcepih ustrezno označena s smerokazi. Po nekaj časa in precej strmem vzponu pridemo do planine Kal (tudi do tu smo šli tokrat po drugi in sicer  "kravji poti", ki je malce bolj direktna in gre malce nižje od markirane poti. Na planini Kal nadaljujemo v smeri Migovca, pot je dobro označena ter na razpotjih tudi ustrezno označena. Na drugo stran se lepo vidi Krnsko pogorje ter dolina Tolminke. Pot se lepo počasi vzpenja in po nekaj časa pridemo do sedla, kjer se desno odcepi pot za Migovec (levo navzdol pa Tolminski Kuk. Od tu je še cca 10 minut do Migovca. Povratek po isti poti do sedla ter nato po markirani poti proti Tolminskem Kuku, kjer gremo sprva skozi pas ruševja. 

Ko pridemo iz pasa ruševja, pa se usmerimo z markirane poti, in gremo direktno cik-cak proti vrhu Tolminskega Kuka. Od tu dalje pa potem prečimo po grebenu do Zelenega vrha ter se nato spustimo do Škrbine. Od tu dalje gre levo pot proti Komni - izberemo južno stran grebena, kjer gre markirana pot na Vrh nad Škrbino (v začetku je malce zahtevna, ki pa je opremljena s klini ter jeklenicami. Z Vrha nad Škrbino se pot nadaljuje po grebenu proti Rušnatemu Vrhu in Vrh Planje. Na koncu še spust do Globokega, ter nato po markirani poti proti Planini Razor (koča trenutno ob vikendih odprta v primeru lepega vremena). Na koncu ostane še spust do Tolminskih Ravn po položni poti.

Dolžina cca 19 km / cca 1650 vm

Jerebica (Cima del Lago)

Tokrat izhodišče pri Belih Vodah (cesta, ki gre mimo Rabeljskega jezera in pri mostu kjer preči potok Bele vode - malce naprej je levo odcep proti večjem makadamskem parkirišču). Plačilo parkirnine (2 eur / uro oz. 8 eur dnevno parkiranje). Avti so bili parkirani tudi ob cesti (predvidevam brez plačila parkirnine). V letu 2021 pa sem šel tudi iz  slovenske strani (dolina Možnice).

S parkirišča pa se gre po edini makadamski markirani poti (zaprta z leseno zapornico), pot je lepo sledljiva in markirana, skozi gozd, kjer pridemo do prvega razcepa (levo gre pot 653 za Jerebico, katere se držimo (desno gre pot 654). Od tu naprej pa se začne pot/steza strmo vzpenjati, sicer nič zahtevno (markacije lepo vidne). Ko pridemo iz gozda, pa nas poti pelje preko melišča in področja poraščena z grmovjem - tu je potrebno biti (predvsem ob sestopu) pozoren, ker je lahko tudi kasneje pot spolzka (gre namreč za osojno stran, kjer v dopoldanskem času ni sonca). 

Višje pridemo do Jezerskega sedla, kjer se z desne strani pridruži pot iz Možnice (izhodišče pred Logom pod Mangartom), kjer nato nadaljujemo po markirani poti v levo (tu so sprva še IT markacije, nato pa sledljivost prevzamejo naše). Pot nadalje je kar razgibana, malce spusta, vmes tudi skalna polica, kjer je potrebno malce previdnosti, sicer pa nas pot kmalu pripelje so naslednjega sedla, kod kjer imamo potem nadalje samo še zadnji malce daljši vzpon in že pridemo na vrh Jerebice.

Dolžina cca 11 km / cca 1200 vm (GPX poti)

Prvi del poti, ki poteka po prodnati cesti

razcep (653 pelje proti Jerebici)

pot skozi gozd

steza po malce zaraščenem področju

prečenje melišča

del kjer je potrebno malce poplezati (od sedla naprej)

uhojena steza, ki nas na koncu popelje na vrh

Rabeljsko jezero

Jerebica

Klasična Brana

V petkovem popoldnevu hiter skok do naše Brane v KSA. Izhodišče sem si tokrat izbral kar parkirišče pred domom v Kamniški Bistrici (600m). Verjetno eno redkih parkirišč, ki je še brezplačno v Sloveniji za izhodišče v naše gore. Dve leti nazaj sem šel v kombinaciji s Planjavo skozi Repov kot še na Brano po grebenu Šije.

Tokrat sem ubral na Brano po klasični markirani poti, ki gre mimo doma, ter potem kmalu na makadamski poti skrene pot desno (oznake za Brano). Treba je samo slediti markacijam, tako da ni moč zgrešiti poti, ki pelje prvo mimo Pastircev, nato pa nadaljujemo naprej po poti, ki kmalu preide iz gozda na travnik. Za travnikom gre markirana pot proti pas rušja, kjer se ponovno začne strmeje vzpenjati ter nas pot pripelje do planinske koče na Kamniškem sedlu.

Od koče naprej pa se usmerimo levo, kjer je pot ustrezno označena, kjer nas privede do naslednjega razpotja, držimo se leve (desno navzdol gre proti Okrešlju), ki nas pelje preko melišča, kjer nato pridemo do ponovnega razpotja (desno proti Turski Gori), držimo se še vedno leve. Pot se začne strmo vzpenjati, v zadnjem delu je tudi nekaj jeklenic, ki so nam v pomoč, da pridemo brez problema do vrha.

Dolžina cca 15km / 1670 vm

Rinke in ostale dobrote KSA

 Obisk KSA z obiskom vseh štirih Rink ter nato krožno dalje proti Mlinarskemu sedlu z obiskom sosednjih vrhov. Start z izhodišča iz Ravenske Kočne ob 3.uri zjutraj. Načrt je bil, da se sočni vzhod počaka na Ledinskem vrhu, ki je bila tudi prva točka vzpona (po slovenski poti do koče na Ledinah). Napoved je bila spodbudna - ponoči je sicer še deževalo, vendar naj bi se zjutraj zjasnilo - dejansko pa se je po vrhovih naselila megla tako, da sončnim vzhodom ni bilo nič. Naslednji "postanek" je bil na Koroški Rinki, megla je še kar vztrajala. Nato so prišle na vrsto še preostale Rinke (Štajerska, Kranjska in Mala), ki so precej skupaj in so hitro dostopne, ko si enkrat na Koroški Rinki.

Pot se je nadaljevala proti Skuti ter dalje Štruci. Na koncu prišel na vrsto še Dolgi hrbet, kjer se je končno pojavilo tudi sonce in seveda zaslužena malica. Nadaljevanje je sledilo s sestopom na Mlinarsko sedlo. Pot s sedla proti Češki koči je na nekaj mestih izpostavljena, so pa seveda v pomoč varovala (jeklenice, skobe,...). V spodnjem delu pa je tudi precej grušča ter drobirja, zato je potrebno biti vsekakor pazljiv pri sestopu. Ko se pride iz stene pa je potem še pot po melišču proti Češki koči (mimo žičnice) in nato proti izhodišču na Ravensko Kočno, kjer je bilo povsem polno parkirišče.

Prijetna in na trenutke tudi zahtevna tura. Na celi poti se nabere kar precej "plezarije" v večini primerov po varovanih planinskih poteh. Bo pa potrebno iti še enkrat, ko ne bo megle, saj so razgledi z vrhov baje fantastični :)

dolžina celotne poti cca 18,5km ter cca 2.200 vm / gpx povezava 

pozor: izven makadamskega parkrišča, pa so bili ob poti parkirani avtomobili, ki pa so imeli na vetrobranskem steklu obvestilo redarstva, tako da pazljivo, kje boste parkirali :)