Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.

Sv. Višarje (turno)

V mladih letih smo čez novoletne praznike pogosto prišli v Žabnice, kjer smo potem preko novoletnih praznikih smučali na sv. Višarjih. Leta 2021 sem se spotoma tudi ustavil na sv. Višarjih, ko sem šel na Kamnitega lovca. 

Tokrat pa s turnimi po romarski poti do vrha, ter nato povratek po smučišču, ker pa je bilo vreme res fantastično in tudi počutje, sem ponovil še enkrat po romarski gor, ter nato po drugi strani smučišča do izhodišča. Res prekrasen dan na snegu.

Sneg je od vsega začetka romarske poti, tudi lepo pomrznjen, vendar ne preveč, tako da srenači niso bili potrebni.

senčka po romarski poti (če si med zgodnjimi)

sonce posijalo na romarski pot

zjutraj še ni bilo gužve

tudi na vrhu popolnoma sam

Dolžina cca 23 km / cca 2.100 vm (GPX sled)

Kobariški Stol

Izhodišče za tokratni pobeg v naravo je bil Kobarid, kjer je najlažje parkirati ob kulturnem domu. Štiri leta nazaj smo že obiskali Kobariški stol iz Breginja (krožna) S parkirišča se usmerimo proti centru mesta. Dalje gremo po poti, ki vodi proti kostnici nad Kobaridom. Kmalu zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo, ki nas skozi gozd najprej pripelje do razgledne točke Veliki rob.

Od tu naprej se pot večinoma zmerno vzpenja skozi gozd. Najprej dosežemo Starijski vrh, kjer stoji tudi lovska koča, nato pa nadaljujemo po pretežno položni poti, ki nas pripelje do bivaka Hlek. Od tu dalje je že kar nekaj časa na očeh tudi stolp na Stolu (pa verjetno že kaj prej :)

Na desni strani se odpre pogled proti planini Božca, mi pa nadaljujemo dalje. Kmalu se markirana pot odcepi desno, mi nadaljujemo naravnost, kjer se prične mulatjera, ki nekaj časa poteka vzporedno z markirano potjo. Tik pod vrhom se mulatjera konča, zadnjih nekaj metrov pa prehodimo kar neposredno čez travnik do vrha Kobariškega Stola.

Za povratek izberemo markirano pot, ki poteka po grebenu vse do planine Božca in nato nazaj proti bivaku Hlek. Del poti gremo po isti poti, vendar le do razcepa, kjer pot zavije desno proti Staremu Selu (naravnost bi se vrnili po poti vzpona). Mi se tu usmerimo levo na kolovoz oziroma stezo proti Trnovemu ob Soči.

Pot nas počasi vodi skozi gozd, najprej do vlake, nato do gozdne ceste, kjer zavijemo desno in se po njej držimo do zapuščene planine. Od tam nadaljujemo preko travnika, kjer je viden rahel kolovoz, ki nas usmeri levo mimo manjše hišice.

Nadaljujemo rahlo desno in kmalu dosežemo križišče poti, kjer ponovno zavijemo levo na pot vzpona. Tik pred Velikim robom zavijemo desno (naravnost vodi pot Prihoda), po tej poti pa se nato vrnemo nazaj v Kobarid.

Dolžina 28 km / cca 1.650 vm (GPX sled)

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)