Javornik (turno)

 Iz Lom po smučišču (ki že dlje časa ne obratuje), ter potem še skok do Javornika k stolpu. Sicer pa že fajn zvoženo, ampak še vedno prelepo...zimska idila, s polno sončka - mraza, ki je bil napovedan, ga ni bilo.

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Kepa - Gubno - Dovška baba

Izhodišče Erjavečev rovt nad Dovjam. Makadamska cesta do izhodišča je kar lepo urejena. Usmerimo se proti smerni tabli za Kepo/Dovško babo, markacije so v večini lepo vidne, pot pa že v štartu gre precej pokonci (sprva skozi gozd), pot se vije preko planine Brvog ter mimo lovske koče, kjer se usmerimo v desno. Pot se nadalje vije po lepo vidni stezici. Ko pridemo do studenčka pa nas smerna tabla usmeri levo proti Kepi (levo Dovška baba).

Od tu naprej je pot speljana skozi ruševje, na desni pa se nam začnejo odpirati razgledi proti Julijskim Alpam - ko pridemo na vrh grebena, kratek čas sledimo poti po grebenu, nato pa se usmerimo bolj v levo, kjer gremo pod vrhom Gubna, pod vrhom Gubna se usmerimo desno, da skočimo še na tale vrh. Od tu dalje kar po grebenu, da pridemo nazaj na markirano pot za Kepo, spustimo se proti grapi, kjer so na razpolago varovala (klini, jeklenice). 

Pot se nadaljuje pod pobočji Dovške Male Kepe do sedla, kjer se nato nadaljuje pot po avstrijski strani kjer se nam kasneje priključi pot iz Avstije. Sledi še malce bolj strm vzpon po grebenu ter na koncu za finiš še vzpon do vrha Kepe.

Povratek po isti poti do studenčka, ter nato dalje po markirani poti za Dovško babo, kjer sledimo poti v smeri sedla Mlinca, večinoma hodimo stezi/kolovozu, kjer je vidno, da je šla tu mimo tudi živina. Tej poti kar nekaj časa sledimo (razgibana), po nekaj časa pridemo na planino Dovška Rožca, od tu pa se usmerimo levo ter vzpon nadaljujemo po precej strmi poti, ko že mislimo, da smo na vrhu, se nam odpre v bližnji daljavi vrh Dovške babe. 

Povratek z vrha do koče na Dovški planini po isti poti, na to pa se usmerimo rahlo v desno od koče, kjer sledimo markirani poti vse do makadamske ceste (Lahov preval, tu je tudi zapornica na cesti. Tu pa se usmerimo ostro desno (gremo pod ograjo za živino), kjer opazimo ozko stezico (lepo vidna, ampak se precej strmo spušča). Po stezici gremo vse do struge potoka, kjer pa so nam naprej v pomoč rdeče oznake nas usmerjajo večinoma po strugi, ob koncu pa se usmerimo levo od struge, in gremo dalje ter na koncu pridemo na izhodišče na Erjavčev rovt.

Dolžina cca 16 km / cca 1,500 vm

Struška & Golica

Izhodišče v Javorniškem Rovtu pri Domu Pristava, kjer smo nato po bližnjicah (ne moreš zgrešiti) šlido odcepa za dom Trilobit, potem se usmerimo na kolovoz v smeri naravoslovne in rudarske učne poti ("zajčji rudnik" :)

Pot kmalu prekrije snežna odeja (presenetljivo že malce nad 1.000m nadmorske višine). Pot je dokaj dobro vidna, so tudi markacije, višje pa se kolovoz spremeni v peš pot/stezo, sama pot se kar strmo vzpenja, vendar pa snežna odeja ne dela preglavic, razen tega, da gre malce bolj na počasi, kot v primeru letnih razmer :) Višje pridemo do razcepa (v levo proti Konjski peči), mi pa nadaljujemo naprej proti planini Seča.

S planine se usmerimo malce bolj v desno proti sedlu, kjer so smerne (avstrijske) table ter vzpon nadaljujemo v levo smer, večinoma pot poteka s sosednjo Avstrijo.

Pot proti Struški je markirana z avstrijskimi oznakami. Stezica je v večini primerov kar dobro sledljiva (je pa kar precej ruševja), vendar brez težav pridemo do vrha, kjer je tudi manjši bivak.

Od tu pa sestopimo do Belske planine (steza je v snegu sicer malce težje sledljiva, vendar ni težav, saj ne gre za tako strm teren). Sicer je na parih mestih malce zaraščeno, ampak gre :)

Od Belske planine pa skočimo še na bližnji vrh Korenščico, pot nas nadalje pelje proti sedlu Kočna in dalje gremo pod Ptičjih vrhom proti sedlu Suha. Od tu dalje je bil prvotno planiran povratek proti izhodišču, ampak ker je imel Klemen velike oči :) (kot kasneje še enkrat), smo nadaljevali pot proti Golici z izgovorom, da se pogleda teren za narcise (teren je bil kar fajn namočen)

Od tu naprej vodita dve poti - ena po grebenu do Golice (čez Malo Golico in Krvavko), mi smo šli sprva po grebenski poti, ki pa se malce višje odcepi levo in gre večinoma pod Malo Golico in Krvavko do koče na Golici (tu je steza kar precej zoprna, saj je sončna stran in je en kup blata in na določenih mestih tudi malce spolzko).

Sledi še zadnji vzpon do Golice, kjer si vzamemo čas in "foto-shooting" :) nato pa povratek po isti poti do koče (oz. en del malce skrajšamo).

Od koče pa nazaj proti izhodišču po markirani poti do sedla Suha (malce pred sedlom pridemo do makadamske ceste, ki pa je seveda tokrat prekrita s snegom).

Tej makadamski poti sledimo kar nekaj časa,  nato pa pridemo do smernih tabel (Pristava), in zapustimo cesto in se začnemo spuščati po markirani stezi (ko v drugo prečimo makadamsko cesto) pa je pot skozi gozd malce težje sledljiva, ampak z nekoliko truda pridemo spet na naravoslovno učno pot, ki nas potem pripelje do doma Pristava (zadnji del poti skozi gozd je precej močvirnat).

Sicer na poti ni potrebna zimske opreme.

Dolžina cca 22 km / cca 1.750 vm (GPX poti)

Slike: Klemen & Tomaž