Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.

Monte Cocco & Cima Bella (turno)

Po mesecu in pol spet malce na snegu in turnih smučkah. Kot nazadnje, tudi danes skok čez Predel na italijansko stran. Prvotno je bila ideja, da skočiva s Klemnom na sv. Višarje po romarski ter po smučišču nazaj. Vendar je bila slika v Žabnicah kar klavrna, kar se tiče snega, zato sva podaljšala proti dolini Ugovizza, kjer sva potem desno šla navkreber po ozki asfaltirani cesti proti izhodišču Osteria del Camoscio (parkirala nisva na standardnem mestu, saj sva bila v tistih koncih v prvo). Šla sva še malce naprej po asfaltirani cesti, ter parkirala ob cesti.

Od tu sva šla kar na smučke in v gozd, ter čez pašnik pod konjskim hlevom, kjer sva se potem dejansko spustila proti prvotnemu izhodišču.

Od tu dalje po cesti (snega le še za vzorec), pot večinoma poteka skozi gozd ter pašnike, zares lepa kulisa, po novo zapadlem snegu.

Res prijeten vzpon v res toplem vremenu. Na sedlu Kok se je bilo potrebno malce obleči, saj je čez greben kar lepo pihalo, nato pa še po strmini vzpon proti Monte Cocco, na vrhu par slikc, nato pa par metrov nižje v zavetje, zrihtat smuče in spust do sedla nazaj, ter nato še skok proti vrhu Cime Bella. 

Monte Cocco

Cime Bella

Z drugega vrha pa potem nazaj v iskanju perfektne linije. 

Sneg je v zgornjem delu res top, v srednjem dokaj okej, spodaj pa na žalost že malce premalo, saj ga je tekom dneva že kar precej stopilo. 

Lahko rečem, res lep poligon za uživanje na snegu.

cca 10 km / 1000m (GPX poti)

Slike: Klemen M. in Tomaž M.

Mangartsko sedlo (turno)

Po treh letih spet s turnimi smučami na Mangartsko sedlo. Izhodišče Pr Mlinču (takoj na odcepu za Mangartsko sedlo z glavne ceste Log Pod Mangartom - Predel. Na poti je bilo sicer malce bojazni, da bo premalo snega, saj so bili okoliški vrhovi prekriti s snežno odejo nad 1.500m. Ampak na izhodišču je bilo ravno toliko snega, da kože na smučke in akcija.

Ker je bilo v štartu malo snega, sva do zapornice šla po cesti (v primeru, da je dovolj snega, lahko že pred prvim mostom skreneš s ceste in greš po markirani poti).

                                        

Sicer pa pri zapornici kreneš s ceste in se držiš leve, da prideš do Mangartske planine. Od tu naprej pa čez planino skozi gozd (lahko se držiš markirane poti), ki te pripelje nazaj na cesto (tu se izogneš prvemu tunelu), če greš dalje po markirani poti, se izogneš še kakšnemu.

V najinem primeru pa sva izbrala kar traso po cesti skozi tunele do zadnjega tunela, tu pa niti nisva šla skozi (ker je bila cesta nadalje zalita s snegom - čeprav so kasneje eni rinili tam čez).

Pred zadnjim tunelom sva se pa usmerila levo na pobočje pod Visoko špico, ter sva prečila nad zadnjim tunelom, od tu pa sva se usmerila v desno nad kočo pod Mangartom do ceste in nato po cesti do vrha sedla - alternativa pa je seveda kar direktiva proti sedlu. 

Z Mangartskega sedla pa kratko smučanje v smeri prihoda - nad tunelom je potrebno biti pazljiv, potem pa kratko smučanje po flanki do ceste, nato pa počasi po cesti do izhodišča. Zadnjih 100metrov je bilo potrebno prepesačiti do avta.

Res prekrasen dan (dolžina cele turce 20 km s 1.000 vm). Sneg do ene 1.800m mehak na trdi podlagi, višje proti sedlu pa se je menjavalo med mehkim/trdim in malce poledenelim snegom. 

Foto: Klemen M. & Tomaž M.