Tour de France 2026

Na hitro je bil narejen plan, da gremo na ogled dveh etap Tour de France-a. V četrtek sredi dneva smo se odpravili s kamperjem proti Franciji. Ideja je bila, da poskušamo priti do Bourg-d'Oisansa, ampak bolj ko smo se bližali cilju, smo iskali alternativo, da bi prespali nekoliko višje. Ustavili smo se malce pred Le Freney-d'Oisans, kjer je na levi manjše parkirišče (zraven je nek zapuščen (zaprt) kamp).

V petek je sledil zajtrk, ter priprava in odhod s kolesi proti Bourg-d'Oisansa, kjer smo potem začeli vzpon proti Alpe d'Huez, kjer je bil cilj etape.

Bil je res enkraten (sicer mal dolg dan), ker je bilo potrebno počakati kar lep del dneva, da so kolesarji le prišli na zadnji vzpon. Bili smo v enih zadnjih serpentinah pod pred ciljem.

Po koncu dirke pa smo se usmerili tudi mi proti cilju, ampak smo potem skrenili na drugo pot, da smo prišli na vrh planote ter potem šli dalje po cesti, ki je peljala na Col de Sarenne (kontra kot smo šli mi je šla pa sobotna etapa). S Col de Sarrenne smo se spustili nazaj do proti Mizoenu in do našega izhodišča.

Nato je pa sledil odhod s kamperjem na Col de Lautaret, kjer smo imeli postojanko za drugo noč. Parkirali smo malce pod prelazom na manjšem parkirišču. Od pa smo potem v soboto štartali na Col de Galibier, kjer smo si ogledali predzadnjo etapo Tour de France.

Vreme je bilo tokrat recimo malce bolj prizanesljivo, saj je bilo tekom dneva tudi mal več oblakov ter tudi kakšna kapljica dežja. Del ekipce se je spustil še cca 4km nižje na drugo stran, do spomenika Marca Pantanija ter nato povratek proti vrhu prelaza.

Ko so kolesarji šli mimo, je bila cesta dokaj kmalu odprta, in smo se lahko spustili po poti vzpona nazaj na izhodišče. 

Proti večeru pa smo se odpravili počasi nazaj, ampak le do Montgenevre in sicer do parkirišča za avtodome, kjer smo se pripravili večerjo ter potem še malce razglabljali o vseh pripetijah v teh dneh. Naslednji dan pa je bil umirjen povratek preko Italije proti domu.

Lepo izkoriščen podaljšan vikend, kljub precej vožnji.

Dobrča in Šentanski vrh

Popoldanski skok na Dobrčo in Šentanski vrh. Izhodišče Brezje pri Tržiču (parkirali kar pri cerkvi sv. Neže). Od cerkvice gremo prvo levo par korakov po asfaltirani cesti, nakar se odcepi sprva še asfaltirana cesta v desno. Od tu pa kmalu pridemo do prvih smernih tabel, ki nas usmerijo na pravo pot, ki pelje desno v gozd. Brez strahu, pot je vseskozi markirana :)

Sprva se pot zmerno vzpenja skozi gozd, nato pa postane nekoliko strmejša in v prijetni senci nabira višino vse do razglednih delov pod Dobrčo.

Med vzponom se večkrat odprejo pogledi proti Tržiški kotlini in okoliškim vrhovom, pot pa večinoma poteka po dobro uhojeni gozdni stezi. Pri Vzletišču Dobrča se gozd nekoliko razredči in ponudi prve lepše razglede.

Nadaljujemo po markirani poti in sprva pridemo do Dobrče, kjer pa ni neki ekstra razgledov, zaradi zaraščenosti in skočimo se na sosednji Šentanski vrh. Nato sledil povratek do Dobrče in potem do Koče na Dobrči in nato počasi povratek proti izhodišču.

Dolžina cca 12 km / cca 1.050 vm (GPX sled)

Lopatnik, Skutnik, Griva,...

Tokrat smo za izhodišče izbrali ovinek na Lazu nad Drežniškimi Ravnami, kjer se od glavne makadamske ceste v desno odcepi še stranska cesta. Mi smo krenili naravnost v gozd po markirani poti, ki nas je pripeljala do planine Zaprikraj. To ni bilo naše prvo raziskovanje teh krajev. Pred cca štirimi leti smo že obiskali Lopatnik, Krnčico in Srednji vrh, vendar po nekoliko drugačni trasi.

S planine smo se usmerili rahlo desno in poiskali že precej zaraščeno mulatjero, preraščeno s travo, ki nas je vodila vse do sedla Počivauc (na sedlo sicer prišli malce bolj desno) med Vršičem in Vrhom Ruš. Od tam smo zavili desno ter večinoma po grebenu oziroma tik pod njim nadaljevali vse do Vrat, pri tem pa prečili območje Grebena in Oblega brda.

Iz Vrat smo se povzpeli na Lopatnik, naš naslednji cilj je bil Skutnik. Pot nas je zatem vodila proti Grivi po ostankih stare vojaške poti iz časa prve svetovne vojne. Neverjetno je, kaj vse je bilo nekoč zgrajeno in urejeno v teh odročnih gorah. Okolica Grive in odsek proti sedlu Čez Potoče sta precej škrapljasta, zato je potrebne nekaj dodatne pozornosti. Mi sicer nismo šli potem do sedla Čez Potoče (kjer gre potem dalje pot za Veliki Lemež).

Z Grive smo se sicer sprva še usmerili Čez Potoče, vendar smo potem obrnili, da smo prišli nazaj na vojaško pot, po kateri smo en del šli po isti poti, dokler nismo skrenili v levo. Sprva smo sledili ostankom stare vojaške poti, ki je še vedno mestoma dobro vidna, višje pa smo se priključili markirani poti, ki nas je pripeljala na vrh Srednjega vrha. Od tam smo nadaljevali večinoma po grebenu proti Krnčici, nato pa po markirani poti sestopili nazaj do Vrat.

Pri Vratih smo zavili levo na slabše vidno stezo proti planini Zapleč. V zgornjem delu je pot še dobro sledljiva, nižje pa postaja vse bolj zaraščena in bo brez vzdrževanja verjetno v nekaj letih skoraj povsem izginila. S planine Zapleč je sledil še kratek odsek po makadamski cesti in bližnjici, ki nas je pripeljala nazaj do izhodišča in avtomobila.

Dolžina cca 18 km / cca 1.675 vm (GPX sled)

Slike: Klemen M.