Lopatnik, Skutnik, Griva,...

Tokrat smo za izhodišče izbrali ovinek na Lazu nad Drežniškimi Ravnami, kjer se od glavne makadamske ceste v desno odcepi še stranska cesta. Mi smo krenili naravnost v gozd po markirani poti, ki nas je pripeljala do planine Zaprikraj. To ni bilo naše prvo raziskovanje teh krajev. Pred cca štirimi leti smo že obiskali Lopatnik, Krnčico in Srednji vrh, vendar po nekoliko drugačni trasi.

S planine smo se usmerili rahlo desno in poiskali že precej zaraščeno mulatjero, preraščeno s travo, ki nas je vodila vse do sedla Počivauc (na sedlo sicer prišli malce bolj desno) med Vršičem in Vrhom Ruš. Od tam smo zavili desno ter večinoma po grebenu oziroma tik pod njim nadaljevali vse do Vrat, pri tem pa prečili območje Grebena in Oblega brda.

Iz Vrat smo se povzpeli na Lopatnik, naš naslednji cilj je bil Skutnik. Pot nas je zatem vodila proti Grivi po ostankih stare vojaške poti iz časa prve svetovne vojne. Neverjetno je, kaj vse je bilo nekoč zgrajeno in urejeno v teh odročnih gorah. Okolica Grive in odsek proti sedlu Čez Potoče sta precej škrapljasta, zato je potrebne nekaj dodatne pozornosti. Mi sicer nismo šli potem do sedla Čez Potoče (kjer gre potem dalje pot za Veliki Lemež).

Z Grive smo se sicer sprva še usmerili Čez Potoče, vendar smo potem obrnili, da smo prišli nazaj na vojaško pot, po kateri smo en del šli po isti poti, dokler nismo skrenili v levo. Sprva smo sledili ostankom stare vojaške poti, ki je še vedno mestoma dobro vidna, višje pa smo se priključili markirani poti, ki nas je pripeljala na vrh Srednjega vrha. Od tam smo nadaljevali večinoma po grebenu proti Krnčici, nato pa po markirani poti sestopili nazaj do Vrat.

Pri Vratih smo zavili levo na slabše vidno stezo proti planini Zapleč. V zgornjem delu je pot še dobro sledljiva, nižje pa postaja vse bolj zaraščena in bo brez vzdrževanja verjetno v nekaj letih skoraj povsem izginila. S planine Zapleč je sledil še kratek odsek po makadamski cesti in bližnjici, ki nas je pripeljala nazaj do izhodišča in avtomobila.

Dolžina cca 18 km / cca 1.675 vm (GPX sled)

Slike: Klemen M.

Razor s Planjo in Bovški Gamsovec

Tokrat sem se na pot odpravil iz Zadnjice v Trenti. Pot proti Kriškim podom poteka brez posebnosti — sprva prijetno skozi gozd, nato se prevesi v mulatjero. Na poti ni bilo nikogar; šele malo pod vrhom Kriških podov sem v daljavi opazil dve svetilki. Ko sem prispel do Pogačnikovega doma, so bili še vsi v spancu :)

Nadaljeval sem levo mimo doma v smeri Razorja in Planje (več o tej poti proti Razorju sem že opisal v enem izmed prejšnjih prispevkov). Tik pred vrhom Razorja pa me je ujela megla oziroma nizka oblačnost, zato razgledi niso bili takšni, kot bi si želel. Nekaj časa sem sicer počakal v upanju, da se razkadi, vendar brez uspeha.

Ob povratku proti Kriškim podom sem skočil še na bližnjo Planjo, nato pa se okoli 7. ure zjutraj vrnil do doma. Tam sem si vzel nekaj časa za počitek, užival v soncu ter si privoščil nekaj hrane in pijače.

Pot sem nadaljeval po markirani poti proti Bovškemu Gamsovcu (smer proti Dovškim vratcem), kjer se pot odcepi desno. Trasa poteka deloma po grebenu in pod njim, na nekaterih mestih pa je speljana z jeklenicami in klini, ki olajšajo prehode. Na Bovškem Gamsovcu sem bil povsem sam.

Nadaljeval sem proti Luknji, še prej pa sem se malo pod Gamsovcem ustavil na območju, kjer sem ponovno opazil veliko zanimivih živalic :).

Od Luknje naprej pot prijetno vodi v senci vse do izhodišča v Zadnjici.

Lep, razgiban krožni izlet, ki kljub priljubljenosti območja ponuja tudi precej miru in samote.

Dolžina cca 26 km / cca 2.500 vm (GPX sled)

Suhi vrh

Tokrat smo se na Nanos podali iz vasi Strane, čez vrh Maj, preko čudovitih Votlih sten, kjer smo pokukali skozi »okno«, vse do najvišjega vrha planote – Suhega vrha.

Vzpon na Maj je nekoliko zahtevnejši, saj je pot precej strma in razgibana, a prav zaradi hoje po razglednem grebenu izredno lepa in doživeta. Na vrhu nas pričaka zanimiva klopca, ki naj bi bila postavljena za gospo ob njenem 30-letnem jubileju – prav njo smo po naključju srečali na poti, v družbi štirih psov.

Od tod naprej greben ponuja čudovite razglede proti planoti in Pleši, hkrati pa navdušuje z razgibanim terenom, polnim krajših spustov in vzponov, ki celotni turi dodajo še dodatno dinamiko in čar. Povratek proti izhodišču smo ubrali po drugi poti, tako da smo na koncu naredili prav lepo krožno turo.

Dolžina cca 15 km / cca 1.000 vm (GPX sled)

Vogel

Petkova tura nas je vodila iz Tolminskih Raven, od koder smo se podali po strmi poti proti planini Razor. Sprva pot poteka po kolovozu čez razgledne travnike, nato pa pot na kratko spusti in nato počasi vzpenja skozi gozd. Na razpotju smo izbrali krajšo, a precej bolj strmo varianto, ki nas po serpentinah in čez mestoma bolj izpostavljen, a zavarovan del pripelje višje na pobočja, od koder se začnejo odpirati lepi razgledi na tolminsko stran. 

Po prehodu skozi gozd se svet odpre in kmalu dosežemo planino Razor, kjer stoji koča (te dni je bila odprta). Od tu naprej nadaljujemo proti Voglu – najprej skozi kratek pas gozda, nato pa po vse bolj odprtem svetu, kjer nas pot vodi čez travnata in skalnata pobočja proti grebenu nad Krnico. 

Zadnji del vzpona postane nekoliko bolj razgiban, z lepimi pogledi na okoliške vrhove, preden stopimo na vrh Vogla. Povratek sprva po kratkem grebenu (do table, ki usmeri za Globoko), mi pa smo se usmerili proti planini Razor, po šrotu oz. melišču, dokler nismo prišli nazaj na markirano stezo, ki nas je popeljala nazaj do planine Razor, kjer smo si privoščili štruklje (ne ravno poceni :(

Od tam je sledil še položen in sproščen sestop nazaj proti Tolminskim Ravnam po položni poti (mulatjeri).

Dolžina 13 km / cca 1.070 vm (GPX sled)

Ciprnik

Podaljšan vikend je bil v znamenju Planice in zaključka svetovnega pokala v smučarskih skokih, zato smo se odpravili v tisti konec. OK, nismo se odpravili v tisti konec zaradi gužve ter Planice :) Lepo vreme nas je privabilo na plano :)

Za izhodišče smo izbrali jezero Jasna in avto pustili ob glavni cesti proti Vršiču (brezplačno).

Od jezera smo se usmerili v dolino Pišnice. Nekajkrat je bilo treba prečiti strugo Male Pišnice, vendar brez večjih težav. Večinoma smo se držali desne strani. Obstaja tudi t. i. srednja pot proti Ciprniku, ki pa je že dalj časa zaprta. Tako smo večji del pristopa nadaljevali ob oziroma po strugi, dokler nismo prispeli do manjšega skalnega skoka. Tega smo poplezali in nadaljevali skozi gozd, kjer se je začela pojavljati prva, rahla snežna odeja. Pot je bila kljub snegu večinoma sledljiva.

Po nekaj časa smo prišli do lovske koče v Pišnici. Vseskozi smo imeli v ospredju lep pogled na zasneženo Mojstrovko. Pri koči smo si nadeli gamaše in se pripravili na verjetno najtežji del poti – nadaljevanje po lovski stezi proti Ciprniku.

V spodnjem delu je bila sledljivost občasno še dobra, višje pa se steza zaradi snega in podrtih dreves večkrat izgubi. Zato je bilo potrebno večkrat poiskati najprimernejšo smer in se izogniti neposrednemu prečenju debel; ponekod je bilo potrebno nekaj preplezati.

Na poti smo naleteli na kratek odsek težavnosti A/B, kjer je v pomoč starejša, že precej »zjahana« jeklenica. Sledi vzpon vse višje, nato pa prečenje izrazite grape, ki nas zopet pripelje v gozd. Tam so dodatne ovire predstavljala polomljena drevesa in gosto borovje. Ker je v snegu lovska steza komaj opazna, smo nekaj časa improvizirali v smeri grebena, kjer smo se nato priključili markirani poti iz Kranjske Gore (čez Mojčin dom na Vitrancu).

Tu smo zavili levo na lepo uhojeno sled, ki nas je po krajšem vzponu pripeljala na vrh Ciprnika, kjer nas je čakalo res lepo razgledišče.

Vrnili smo se po markirani poti, ki vodi do Doma na Vitrancu. Ob super vremenu smo si tam privoščili še daljši postanek. Sledil je spust po smučarski progi mimo Bedančevega doma, nato pa počasno sestopanje nazaj do izhodišča pri jezeru Jasna.

Dolžina: cca 15 km / cca 1.050 vm (GPS sled) 

Slike: Klemen M.