Pod ostenji Montaža in Špika Hude police (turno)

Jutranja vožnja do Selle Nevee, kjer sva parkirala še pred ta veliko gužvo, cca 50m od križišča kjer je bil štart. 

izhodišče

Cesta je lepo zratrakirana, sprva je bila ideja, da greva po cesti vse do planine Montaž, nato pa sva se na sredi poti odločila, da se na sredi  poti usmeriva v desno v gozd, ki pelje skozi ter potem preko travnikov do Rifugio di Brazza.

Od tu sva šla še dalje pod ostenje Špika Hude police, nato pa sva šla prečno pod ostenji Montaža ter nato do višine cca 1.900m, nato pa spust proti planini Pecol ter po cesti na izhodišče.

Nato sva pa šla še po zapuščenem smučišču (precej strmo) nad Sello Neveo, kjer se potem priključiš na makadamsko cesto (špura je bila potegnjena skozi gozd, mimo apartmajskega hiše). Od tu pa se pot zmerno/položno vzpenja vse do Casere Cregnedul di Sopra, tu pa sva se potem usmerila levo v gozd - špura gre gor/dol vse do planine Pecol.

Midva sva malce pred planino dala kože dol, ter se spustila po travniku navzdol po poti, ki sva je v prvo izbrala za gor - vse do ceste, nato pa zadnji del po cesti vse do izhodišča. Ob tej uri je bilo potrebno biti kar pozoren, saj je bilo precej pohodnikov ter tudi nekaj smučarjev.

Dolžina cca 25 km / cca 1.300 vm (GPX sled)

Cima Bella & Monte Cocco (turno)

Že lansko leto so nas bližnje Karnijske Alpe (ista dva vrhova, vendar po isti poti gor/dol) očarale, sploh tale Kovk in Lepi Vršič, kjer se res uživa. Izhodišče isto kot lansko leto in sicer v dolini Ukve in sicer pod gostilno al Camoscio, predno skreneš s ceste levo je manjše parkirišče.  Krenemo mimo dveh hiš in kmalu prečimo potok preko mostu (levo), tu je špura že narejena, nato pa nas pot pelje skozi gozd do zaselka Ex Villagio Cocco, malce naprej pridemo kmalu do travnika, kjer pride tudi pot z druge strani (tu se bomo vračali).

Od tu naprej se usmerimo bolj v desno, kjer je po cesti že narejena fajn špura. Pot sicer tu poteka večinoma skozi gozd po senci. Pot se složno vzpenja vse do sedla Fontana Fredda.

Od tu dalje pa v levo, kjer smo spet zagrizli v klanec, tu je mogoče še najbolj zahteven del, ker je bila špura že narejena precej cik-cak in je bilo potrebno kar precej manevrirat :)

Od najbolj zahtevnega delja pa še lep zmeren vzpon do Lepega Vršiča (Cima Bella).

Od tu potem spust do sedla Kok in nato še vzpon do Kovka (Monte Cocco). Sicer vmes je bilo še malce smeha :)

Ta lepši del se je pa šele začel s spustom po travnikih/pašnikih, kjer je bilo kljub že precej zvoženi strmini res prijetno vijugat. Ker je bila ta prvi del res 1a, smo si ob koncu pašnikov še enkrat nadeli kože ter šli do sedla Kok. 

Povratek do izhodišča, kot rečeno potem po makadamski poti ter še en del čez zadnji travnik.

Res perfekten dan še pred poslabšanjem vremena, ki se obeta v naslednjih dneh. Snega je sicer dovolj za smuku z obe vrhov (mogoče edino iz Lepega Vršiča je do sedla malce spihano, tako da tam ni nekega užitka, sicer pa generalno gledano top. Tudi ni bilo nobene gužve.

Dolžina cca 12,5 km / cca 1200 vm (GPX sled)

Slike: Klemen & Tomaž

Kobariški Stol

Izhodišče za tokratni pobeg v naravo je bil Kobarid, kjer je najlažje parkirati ob kulturnem domu. Štiri leta nazaj smo že obiskali Kobariški stol iz Breginja (krožna) S parkirišča se usmerimo proti centru mesta. Dalje gremo po poti, ki vodi proti kostnici nad Kobaridom. Kmalu zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo, ki nas skozi gozd najprej pripelje do razgledne točke Veliki rob.

Od tu naprej se pot večinoma zmerno vzpenja skozi gozd. Najprej dosežemo Starijski vrh, kjer stoji tudi lovska koča, nato pa nadaljujemo po pretežno položni poti, ki nas pripelje do bivaka Hlek. Od tu dalje je že kar nekaj časa na očeh tudi stolp na Stolu (pa verjetno že kaj prej :)

Na desni strani se odpre pogled proti planini Božca, mi pa nadaljujemo dalje. Kmalu se markirana pot odcepi desno, mi nadaljujemo naravnost, kjer se prične mulatjera, ki nekaj časa poteka vzporedno z markirano potjo. Tik pod vrhom se mulatjera konča, zadnjih nekaj metrov pa prehodimo kar neposredno čez travnik do vrha Kobariškega Stola.

Za povratek izberemo markirano pot, ki poteka po grebenu vse do planine Božca in nato nazaj proti bivaku Hlek. Del poti gremo po isti poti, vendar le do razcepa, kjer pot zavije desno proti Staremu Selu (naravnost bi se vrnili po poti vzpona). Mi se tu usmerimo levo na kolovoz oziroma stezo proti Trnovemu ob Soči.

Pot nas počasi vodi skozi gozd, najprej do vlake, nato do gozdne ceste, kjer zavijemo desno in se po njej držimo do zapuščene planine. Od tam nadaljujemo preko travnika, kjer je viden rahel kolovoz, ki nas usmeri levo mimo manjše hišice.

Nadaljujemo rahlo desno in kmalu dosežemo križišče poti, kjer ponovno zavijemo levo na pot vzpona. Tik pred Velikim robom zavijemo desno (naravnost vodi pot Prihoda), po tej poti pa se nato vrnemo nazaj v Kobarid.

Dolžina 28 km / cca 1.650 vm (GPX sled)

Ratitovec

Izhodišče Bohinjsko sedlo, parkira se lahko kar parkirišču smučarskega centra Soriška planina. Od tu pa se usmerimo par metrov proti cesti za Podbrdo, ampak že kmalu zavijemo s ceste v levo in gazenje se lahko prične (pot je markirana), torej ni težav, da bi kje zgrešil smer (sploh pa sedaj ko je gaza narejena). Pot se zmerno (rahlo) vzpenja ter spušča, začetnih cca 2,5km je dokaj enostavnih :)

Nadaljujemo v smeri markacij, kjer pa se začne prvi krajši vzpon proti Žbajneku (ne gremo prav preko vrha, ampak malce pod vrhom) Tu gremo čez Danjarsko planino. Ko pridemo mimo Ovharna pa se prične naslednji kar strm vzpon proti Kremantu. Od tu naprej se ponovno rahlo spustimo, nato pa večinoma po grebenu letimo dalje proti Altemaverju (pod gre rahlo gor/dol).

Od tu se nato na kratko spustimo ter nato še zadnji kratki vzpon do koče oz. podaljšamo lahko do Gladkega vrha.

Povratek po isti poti ampak le do Soriške peči (kjer gremo tudi mimo lovske koče) ter nato zadnji km do izhodišča ob glavni cesti.

Tura je v takih zimskih razmerah precej zahtevna (cel sneg, gazenje, mraz, in na trenutke tudi ne premočan mrzel veter).

Dolžina 16 km / cca 1.000 vm (GPX sled)

Slike: Klemen