Sinji vrh

Tokrat spet malce po vipavskih vrhovih. Klemen se je povabil, da pride na moj konec, ter da šibneva do Otliškega okna in proti Sinjem vrhu. Šla sva prva po učni poti do izvira Hublja, od tu pa dalje po markirani poti vse do Otliškega okna (še prej pa ogled par metrov oddaljenega Kamnitega polža oz. Kamnite spirale. Nato pa dalje po grebenu čez Navrše vse do razcepa, kjer sva se usmerila levo proti Sinjemu vrhu (markirana pot) - naprej gre pot po grebenu (tam sva se vračala). Pot proti Sinjmeu vrhu je markirana.Ker se je naredil lep dan, sva podaljšala na Kovk ter potem po grebenu (vmes šla čez Kraguljc, Podrto Goro, Pravi vrh, Črne stene) do razcepa, kjer se najdejo vse poti (Otliško okno naprej, desno Sinji vrh). Midva pa sva šla v levo ter počasi navzdol mimo Stare Babe in Peskarce proti Ajdovščini. Lep dan, temperature pa že kar pomladanske. 

Dolžina cca 25 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Kanin (turno)

Tokrat izhodišče Sella Nevea na parkirišču ob gondoli za Gilberti. Tretji obisk Kanina s turnimi dilami. Leta 2023 sem bil v prvič in sicer s slovenske strani, v lanskem letu pa isto preko Sella Nevee, ampak je bil štart pri Gilbertiju. Štart izpred parkirišča cca 7:30, da se pride še do začetka obratovanja smučišča do Gilbertija. Večinoma se gre kar ob robu smučišča, srenače na določenih mestih, kar lepo pomagajo. 

Od Gilbertija pa se na kratko spustimo, a le do začetka označene poti za turni vzpon proti Prevali. Od konca sedežnice na italijanski strani, pa se vzpnemo po zratrakiranemu delu proge, vse do zgornje postaje sedežnice, ki je malce pod 2300m. 

Od tu se spustim do C postaje (sneg je bil ravno prav odjenjan, da se je res dalo lepo smučati. Malce pod C postajo pa si spet dam kože na smučke ter v zmernem tempu proti D postaji oz. do Ski Bumbarja, kjer je bilo na razpolago ogromno časa za počitek in uživanje na sončku.

Nato pa še povratek po isti poti nazaj do izhodišča na Sella Nevea.

Razmere top - sneg ravno pravi na naši strani za smučanje, za vzpon pa tudi brez posebnosti, edino srenače olajšajo pot po smučišču proti Gilbertiju.

cca 18 km / cca 2.000 vm (GPX sled).

Po Vojkovih poteh (42. tradicionalni pohod na Nanos)

Tradicionalni pohod po Vojkovih potem organizira PD Podnanos. Začne se v Podnanosu, štart je ponavadi med 7. ter 9. uro. Pot uradno pelje iz Podnanosa čez potok Močilnik, nato pa skozi vas Podbreg čez Tabor in se vzpenja na planoto Zatrep. Midva s Klemnom sva prvi del naredila malce po svoje :) Ampak sva potem kmalu prišla na "uradno" pot, ki se dvigne v pobočje Nanosa.

Na vrh pridemo pri kapelici, takrat smo »na Konju« na višini 920 m. Če je lepo vreme, je od tu lep razgled po zgornji Vipavski dolini, Krasu ter do morja in naprej v Furlansko nižino.

Od kapelice se steza spušča do kmetije »pri Strgarjevih«. Od Strgarjevih gremo delno po gozdni cesti, delno pa po stezi v smeri Gasilske / Šembiške bajte. Tu pa ima PD Podnanos pripravljeno okrepčevalnico, kjer dobiš žig in lahko vržeš kaj pod zob. Uradno sledi potem še spust v dolino.

Midva pa sva podaljšala še čez Grmado do Nanosa ter nato povratek do Eko koče ter nato po markirani poti do Podnanosa.

Dolžina cca 24 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Sv. Višarje (turno)

V mladih letih smo čez novoletne praznike pogosto prišli v Žabnice, kjer smo potem preko novoletnih praznikih smučali na sv. Višarjih. Leta 2021 sem se spotoma tudi ustavil na sv. Višarjih, ko sem šel na Kamnitega lovca. 

Tokrat pa s turnimi po romarski poti do vrha, ter nato povratek po smučišču, ker pa je bilo vreme res fantastično in tudi počutje, sem ponovil še enkrat po romarski gor, ter nato po drugi strani smučišča do izhodišča. Res prekrasen dan na snegu.

Sneg je od vsega začetka romarske poti, tudi lepo pomrznjen, vendar ne preveč, tako da srenači niso bili potrebni.

senčka po romarski poti (če si med zgodnjimi)

sonce posijalo na romarski pot

zjutraj še ni bilo gužve

tudi na vrhu popolnoma sam

Dolžina cca 23 km / cca 2.100 vm (GPX sled)

Pod ostenji Montaža in Špika Hude police (turno)

Jutranja vožnja do Selle Nevee, kjer sva parkirala še pred ta veliko gužvo, cca 50m od križišča kjer je bil štart. 

izhodišče

Cesta je lepo zratrakirana, sprva je bila ideja, da greva po cesti vse do planine Montaž, nato pa sva se na sredi poti odločila, da se na sredi  poti usmeriva v desno v gozd, ki pelje skozi ter potem preko travnikov do Rifugio di Brazza.

Od tu sva šla še dalje pod ostenje Špika Hude police, nato pa sva šla prečno pod ostenji Montaža ter nato do višine cca 1.900m, nato pa spust proti planini Pecol ter po cesti na izhodišče.

Nato sva pa šla še po zapuščenem smučišču (precej strmo) nad Sello Neveo, kjer se potem priključiš na makadamsko cesto (špura je bila potegnjena skozi gozd, mimo apartmajskega hiše). Od tu pa se pot zmerno/položno vzpenja vse do Casere Cregnedul di Sopra, tu pa sva se potem usmerila levo v gozd - špura gre gor/dol vse do planine Pecol.

Midva sva malce pred planino dala kože dol, ter se spustila po travniku navzdol po poti, ki sva je v prvo izbrala za gor - vse do ceste, nato pa zadnji del po cesti vse do izhodišča. Ob tej uri je bilo potrebno biti kar pozoren, saj je bilo precej pohodnikov ter tudi nekaj smučarjev.

Dolžina cca 25 km / cca 1.300 vm (GPX sled)

Cima Bella & Monte Cocco (turno)

Že lansko leto so nas bližnje Karnijske Alpe (ista dva vrhova, vendar po isti poti gor/dol) očarale, sploh tale Kovk in Lepi Vršič, kjer se res uživa. Izhodišče isto kot lansko leto in sicer v dolini Ukve in sicer pod gostilno al Camoscio, predno skreneš s ceste levo je manjše parkirišče.  Krenemo mimo dveh hiš in kmalu prečimo potok preko mostu (levo), tu je špura že narejena, nato pa nas pot pelje skozi gozd do zaselka Ex Villagio Cocco, malce naprej pridemo kmalu do travnika, kjer pride tudi pot z druge strani (tu se bomo vračali).

Od tu naprej se usmerimo bolj v desno, kjer je po cesti že narejena fajn špura. Pot sicer tu poteka večinoma skozi gozd po senci. Pot se složno vzpenja vse do sedla Fontana Fredda.

Od tu dalje pa v levo, kjer smo spet zagrizli v klanec, tu je mogoče še najbolj zahteven del, ker je bila špura že narejena precej cik-cak in je bilo potrebno kar precej manevrirat :)

Od najbolj zahtevnega delja pa še lep zmeren vzpon do Lepega Vršiča (Cima Bella).

Od tu potem spust do sedla Kok in nato še vzpon do Kovka (Monte Cocco). Sicer vmes je bilo še malce smeha :)

Ta lepši del se je pa šele začel s spustom po travnikih/pašnikih, kjer je bilo kljub že precej zvoženi strmini res prijetno vijugat. Ker je bila ta prvi del res 1a, smo si ob koncu pašnikov še enkrat nadeli kože ter šli do sedla Kok. 

Povratek do izhodišča, kot rečeno potem po makadamski poti ter še en del čez zadnji travnik.

Res perfekten dan še pred poslabšanjem vremena, ki se obeta v naslednjih dneh. Snega je sicer dovolj za smuku z obe vrhov (mogoče edino iz Lepega Vršiča je do sedla malce spihano, tako da tam ni nekega užitka, sicer pa generalno gledano top. Tudi ni bilo nobene gužve.

Dolžina cca 12,5 km / cca 1200 vm (GPX sled)

Slike: Klemen & Tomaž

Kobariški Stol

Izhodišče za tokratni pobeg v naravo je bil Kobarid, kjer je najlažje parkirati ob kulturnem domu. Štiri leta nazaj smo že obiskali Kobariški stol iz Breginja (krožna) S parkirišča se usmerimo proti centru mesta. Dalje gremo po poti, ki vodi proti kostnici nad Kobaridom. Kmalu zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo, ki nas skozi gozd najprej pripelje do razgledne točke Veliki rob.

Od tu naprej se pot večinoma zmerno vzpenja skozi gozd. Najprej dosežemo Starijski vrh, kjer stoji tudi lovska koča, nato pa nadaljujemo po pretežno položni poti, ki nas pripelje do bivaka Hlek. Od tu dalje je že kar nekaj časa na očeh tudi stolp na Stolu (pa verjetno že kaj prej :)

Na desni strani se odpre pogled proti planini Božca, mi pa nadaljujemo dalje. Kmalu se markirana pot odcepi desno, mi nadaljujemo naravnost, kjer se prične mulatjera, ki nekaj časa poteka vzporedno z markirano potjo. Tik pod vrhom se mulatjera konča, zadnjih nekaj metrov pa prehodimo kar neposredno čez travnik do vrha Kobariškega Stola.

Za povratek izberemo markirano pot, ki poteka po grebenu vse do planine Božca in nato nazaj proti bivaku Hlek. Del poti gremo po isti poti, vendar le do razcepa, kjer pot zavije desno proti Staremu Selu (naravnost bi se vrnili po poti vzpona). Mi se tu usmerimo levo na kolovoz oziroma stezo proti Trnovemu ob Soči.

Pot nas počasi vodi skozi gozd, najprej do vlake, nato do gozdne ceste, kjer zavijemo desno in se po njej držimo do zapuščene planine. Od tam nadaljujemo preko travnika, kjer je viden rahel kolovoz, ki nas usmeri levo mimo manjše hišice.

Nadaljujemo rahlo desno in kmalu dosežemo križišče poti, kjer ponovno zavijemo levo na pot vzpona. Tik pred Velikim robom zavijemo desno (naravnost vodi pot Prihoda), po tej poti pa se nato vrnemo nazaj v Kobarid.

Dolžina 28 km / cca 1.650 vm (GPX sled)