Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

(Vrtaško) Sleme

Izhodišče tokratne ture je ob koncu Mojstrane (parkirišče Fabrka). Markirana pot pa se začne par metrov pred parkiriščem desno v gozd. Napoved ni bila slaba, ampak na žalost tokrat vreme ni sodelovalo. Pot se že v štartu kar precej strmo vzpne – strmina kar nekaj časa ne popušča. Pot je dobro označena ter je praktično nemogoče zaiti s poti :)

Vmes je razgledna točka na Mojstrano (levo), mi pa nadaljujemo naprej po poti, ki nas počasi pripelje do Vrtaške planine s pastirsko kočo. 

Od tu gremo dalje in gremo po dolinici navzgor. Od tu sledi ponovno malce bolj strmo vzpenjanje, ki nas pripelje na travnati greben, pot se vseskozi dviga in počasi pridemo ponovno do gozda. Pot se lepo zmerno vzpenja (ni več tok strmega vzpona kot na začetku).

Ko pridemo iz gozda, pridemo na manjšo travno planoto, kjer je razcep (desno se odcepi nemarkirana pot na Vrtaški vrh), mi pa gremo naravnost za Sleme. 

Ko pridemo do vrha planote, se usmerimo bolj v levo proti Slemenu, v zadnjem delu je pot ponovno bolj strma, ampak ker tokrat vreme ni sodelovalo tudi ni bilo razgledov na Kukovo špico ter ostale vrhove. 

Na vrhu je vpisna knjiga ter žig.

Povratek tokrat po isti poti proti Vrtaški planini ter nato skozi gozd do izhodišča pri Mojstrani.

Dolžina cca 14 km / cca 1.450 vm (GPX sled)

Kepa - Gubno - Dovška baba

Izhodišče Erjavečev rovt nad Dovjam. Makadamska cesta do izhodišča je kar lepo urejena. Usmerimo se proti smerni tabli za Kepo/Dovško babo, markacije so v večini lepo vidne, pot pa že v štartu gre precej pokonci (sprva skozi gozd), pot se vije preko planine Brvog ter mimo lovske koče, kjer se usmerimo v desno. Pot se nadalje vije po lepo vidni stezici. Ko pridemo do studenčka pa nas smerna tabla usmeri levo proti Kepi (levo Dovška baba).

Od tu naprej je pot speljana skozi ruševje, na desni pa se nam začnejo odpirati razgledi proti Julijskim Alpam - ko pridemo na vrh grebena, kratek čas sledimo poti po grebenu, nato pa se usmerimo bolj v levo, kjer gremo pod vrhom Gubna, pod vrhom Gubna se usmerimo desno, da skočimo še na tale vrh. Od tu dalje kar po grebenu, da pridemo nazaj na markirano pot za Kepo, spustimo se proti grapi, kjer so na razpolago varovala (klini, jeklenice). 

Pot se nadaljuje pod pobočji Dovške Male Kepe do sedla, kjer se nato nadaljuje pot po avstrijski strani kjer se nam kasneje priključi pot iz Avstije. Sledi še malce bolj strm vzpon po grebenu ter na koncu za finiš še vzpon do vrha Kepe.

Povratek po isti poti do studenčka, ter nato dalje po markirani poti za Dovško babo, kjer sledimo poti v smeri sedla Mlinca, večinoma hodimo stezi/kolovozu, kjer je vidno, da je šla tu mimo tudi živina. Tej poti kar nekaj časa sledimo (razgibana), po nekaj časa pridemo na planino Dovška Rožca, od tu pa se usmerimo levo ter vzpon nadaljujemo po precej strmi poti, ko že mislimo, da smo na vrhu, se nam odpre v bližnji daljavi vrh Dovške babe. 

Povratek z vrha do koče na Dovški planini po isti poti, na to pa se usmerimo rahlo v desno od koče, kjer sledimo markirani poti vse do makadamske ceste (Lahov preval, tu je tudi zapornica na cesti. Tu pa se usmerimo ostro desno (gremo pod ograjo za živino), kjer opazimo ozko stezico (lepo vidna, ampak se precej strmo spušča). Po stezici gremo vse do struge potoka, kjer pa so nam naprej v pomoč rdeče oznake nas usmerjajo večinoma po strugi, ob koncu pa se usmerimo levo od struge, in gremo dalje ter na koncu pridemo na izhodišče na Erjavčev rovt.

Dolžina cca 16 km / cca 1,500 vm

Veliki Šmohor

Po dolgem času spet v dolini Lepene - izhodišče dom dr. Klementa Juga (temperatura na izhodišču 1 st C).

izhodišče

Greš po markirani poti za Krnsko jezero - že kmalu pa se pot razcepi na dva dela (leva malce bolj strma in direktna, ter desna oz. pot ki gre naravnost malce daljša in položnejša. Izbrali smo bolj strmo (recimo časovno tudi nekoliko krajšo pot).

strma pot

Pot poteka skozi gozd, je tudi ustrezno označena, tako da ni moč zgrešiti kakšnega odcepa :) Na višini cca 1.200m pa pridemo do prvega snega, na določenih mestih tudi precej poledenelo, vendar se te dele da brez težav obiti. Sneg nas nato spremlja skozi celotno pot naprej.

Od zgornje postaje tovorne žičnice pa se usmerimo naprej po široki poti, ki nas pripelje do "smerokazov", kjer se meri vsako leto višina snežne odeje.

                                        

Od tu se cesta nadalje počasi spušča (vmes odcep levo za Veliko Babo), kjer pridemo do razpotja (levo gre pot proti domu pri Krnskih jezerih) kjer nadaljujemo po cesti mimo pastirske koče (planina Duplje). Pri naslednjem razcepu pa se usmerimo v smer Komne in Malega Šmohorja (naravnost gre pot proti Krnskemu jezeru in Krnu).

Pot se zmerno vzpenja, kjer pridemo kmalu do naslednjega razcepa (desno za Mali Šmohor - tu je bil povratek), nadaljujemo v smeri Bogatinskega sedla in Komne vse do sedla Prehodci, kjer je naslednje označeno razpotje (naravnost/v levo gre pot proti Komni), kjer se usmerimo v desno (navzdol pa gre pot proti izviru Tolminke ter Tolminu).

"bivak" pri Prehodcih

pot proti kasarnam

Pot se zmerno vzpenja (gremo pod Malnom), kjer po nekaj časa pridemo do ostankov utrdb, ki so bile zgrajene po 1. svetovni vojni - v sklopu Alpskega zidu (slabo vidna steza za kasarne se odcepi od markirane poti). Ko pridemo na vrh, kjer so še ostanki kasarn, pa iščemo najboljšo direktno pot, kjer prečimo manjše grapce, da pridemo počasi proti vrhu Velikega Šmohorja.

ostanki kasarn

zimska idila

Veliki Šmohor

vpisna skrinjica na vrhu

Spust izvedemo po markirani poti, ki je večinoma nezahtevna, potrebne je le malce pozornosti, ker je pot prekrita s snegom (večina markacij je vidnih, tako da je pot lahko sledljiva). Ko pridemo do planine Duplje, se na hitro usmerimo še proti Krnskemu jezeru, kjer se malce pogrejemo na sončku in nato nazaj počasi proti izhodišču mimo doma pri Krnskemu jezeru in nato po markirani poti nazaj (tokrat izbrana položnejša).

Krnsko jezero

Krn ob sončnem zahodu ob povratku domov

Skupna dolžina cca 19 km / cca 1.500 vm (GPX)

Slike: Klemen M.