Javornik (turno)

 Iz Lom po smučišču (ki že dlje časa ne obratuje), ter potem še skok do Javornika k stolpu. Sicer pa že fajn zvoženo, ampak še vedno prelepo...zimska idila, s polno sončka - mraza, ki je bil napovedan, ga ni bilo.

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Debela peč

Izhodišče Medvedova konta na Pokljuki. Od tu se usmerimo proti Blejski koči na Lipanci, s planine se usmerimo bolj v desno, kjer gre pot proti Debeli peči (naravnost oz. mimo koče pa gre pot za Mrežce). Že malce pred kočo smo si montirali derezice, za lažji korak. Pot od koče naprej je že dobro uhojena, zato ni težav pri orientaciji - v pomoč pridejo res derezice. Pot je lepo vidna in do vrha ni nobenih težav (vmes je razcep za Lipanski vrh, Brda, ni se držimo smeri za Debelo peč.

Na vrhu je kar precej pihalo, zato smo si zavetrje pred vetrom poiskali malce nižje. Povratek še čez vrh Brda in nato povratek po drugi poti, kjer smo pot em prišli na isto pot, ki nas je pripeljala do Blejske koče na Lipanci. 

Od tu še povratek proti izhodišču, ter skok do planine Zajavorniki, kjer je bil še sonček in smo užili še zadnje minute dokaj toplega vremena :)

cca 12 km / cca 900 vm (GPX sled)

(Vrtaško) Sleme

Izhodišče tokratne ture je ob koncu Mojstrane (parkirišče Fabrka). Markirana pot pa se začne par metrov pred parkiriščem desno v gozd. Napoved ni bila slaba, ampak na žalost tokrat vreme ni sodelovalo. Pot se že v štartu kar precej strmo vzpne – strmina kar nekaj časa ne popušča. Pot je dobro označena ter je praktično nemogoče zaiti s poti :)

Vmes je razgledna točka na Mojstrano (levo), mi pa nadaljujemo naprej po poti, ki nas počasi pripelje do Vrtaške planine s pastirsko kočo. 

Od tu gremo dalje in gremo po dolinici navzgor. Od tu sledi ponovno malce bolj strmo vzpenjanje, ki nas pripelje na travnati greben, pot se vseskozi dviga in počasi pridemo ponovno do gozda. Pot se lepo zmerno vzpenja (ni več tok strmega vzpona kot na začetku).

Ko pridemo iz gozda, pridemo na manjšo travno planoto, kjer je razcep (desno se odcepi nemarkirana pot na Vrtaški vrh), mi pa gremo naravnost za Sleme. 

Ko pridemo do vrha planote, se usmerimo bolj v levo proti Slemenu, v zadnjem delu je pot ponovno bolj strma, ampak ker tokrat vreme ni sodelovalo tudi ni bilo razgledov na Kukovo špico ter ostale vrhove. 

Na vrhu je vpisna knjiga ter žig.

Povratek tokrat po isti poti proti Vrtaški planini ter nato skozi gozd do izhodišča pri Mojstrani.

Dolžina cca 14 km / cca 1.450 vm (GPX sled)

Matajur (via ferrata Palma)

Na Matajur sem se povzpel že večkrat – dvakrat z Avse in enkrat pozimi s turnimi smučmi. Tokrat pa je padla nova ideja: Klemen je predlagal, da greva po ferati Palma (sam jo to turco naredil v lanskem letu).

Do izhodišča pridemo hitro – iz Slovenije čez mejni prehod Robič, nato pa nekaj kilometrov naprej na italijanski strani parkiramo ob cesti na desni strani. Pot se začne čez cesto, označena je s tablo, tako da jo je težko zgrešiti.

tabla ob izhodišču

smerna tabla, ki nas usmeri na začetek poti

Že prvi koraki ne pustijo nobenega dvoma: pred nami je strm klanec. Pot se takoj zagrize v gozd in se skoraj ves čas strmo vzpenja. Samo na enem mestu se za nekaj metrov poravna, sicer pa je konstantno naporno :) Gre za zahtevno pot, mestoma tudi precej izpostavljeno, v pomoč pa je kar 16 odsekov jeklenic. Gre za odsek cca 2,5 km poti z več kot 40 % naklona – pravi preizkus kondicije!

začetek ferate Palma

prvi odsek ferate

drugi odsek ferate

del vzpona ob jeklenici

na določenih delih je potrebno obiti podrte veje/drevja

Strm prehod čez del ferate

Ko se ferata zaključi na Kremenu, se odpre lep razgled proti vrhu Matajurja. Od tam naprej vodi pot mimo starih planinskih sirarn, nato pa se priključi poti št. 725 (po kateri se bomo kasneje vračali).

pridemo na križišče poti, po kateri se bomo potem vračali proti Štupici

Po krajšem vzponu pridemo do samega vrha Matajurja, od koder se pot spusti proti Domu na Matajurju – slovenski planinski koči, ki stoji na italijanski strani.

pot čez travnik od doma na Matajurju

na delu poti ob povratku nam pomaga tudi vrv

prečenje manjšega melišča

povratek po mulatjeri skozi gozd

Pri domu se usmerimo na pot 725 proti Štupici. Ta del je popolno nasprotje vzpona čez Palmo – pot poteka po stari mulatjeri, spušča se enakomerno, dobro označena in očiščena. Na enem delu prečimo tudi asfaltirano cesto, po kateri hodimo le nekaj metrov, nato pa znova zavijemo na stezo. Ta nas pripelje do cerkvice sv. Lovrenca.

tule zapustimo cesto in se usmerimo desno na markirano stezo

cerkev sv. Lovrenca

ob spustu skozi gozd razpotje - držimo se poti 725

Sledi še zadnji del spusta, ki je na mestih nekoliko bolj strm in tudi delno izpostavljen. V Štupici se pot zaključi, od tam pa je do izhodišča še sprehod ob cesti. 

Ena od možnosti je tudi, da avto pustite v Štupici in si tako za začetek izberete ogrevanje ob Nadiži do izhodišča. 

Odsvetujem pot via Palma po deževju (ker je teren res precej strm)

Skupna dolžina cca 16 km / cca 1.500 vm (GPX)