Monte Re

Tokrat smo se v sobotno jutro podali v kraj Rabelj (Cave del Predil), kjer se začne naša pot. Avto je najbolje pustiti kar ob cerkvi, tik ob otroškem igrišču. Od tam nas pot vodi čez montažni most, nato pa zavijemo levo po cesti, ki se počasi vzpenja mimo zadnjih hiš v vasi.

začetek poti in pot preko montažnega mostu

Cesta se vije v klanec kar nekaj časa, mestoma jo lahko tudi presekamo po bližnjici skozi gozd, kar lepo popestri hojo. Na koncu ceste, kjer na levi stoji stara rudniška zgradba, nas na desni razveseli lep pogled nazaj proti Rablju.

sledimo cesti

tu gre bližnjica skozi gozd (označeno z rdečimi pikami)

Od tu naprej nadaljujemo po označeni stezi skozi gozd. Pot je dobro markirana, tako da ni skrbi, da bi se izgubili. Sledi strm vzpon skozi gozd, ki nas po nekaj časa pripelje do Male Kraljevske špice (Piccolo Monte Re), kjer stoji križ.

pot skozi gozd

malce pred križem

Sledi kratek spust, nato pa se pot skozi gozd znova postavi pokonci – vzpon postane še bolj strm in nas kasneje pot vodi skozi ruševje. Na določenih mestih je teren res zelo strm, a vseeno ne tako zahteven kot na primer Matajur (via ferata Palma). Tik pod vrhom strmina popusti, in kmalu stopimona Kraljevsko špico (Monte Re).

še malo do Monte Re-ja 

Monte Re

Z vrha se odpre čudovit razgled – na eni strani Viš in Montaž, na drugi Mangart, Jalovec, ter v daljavi Rabeljsko jezero, ki se lesketa globoko spodaj.

Povratek poteka po isti poti, a velja opozorilo: ob deževju je teren zaradi strmine lahko precej spolzek, zato se je v takih razmerah vzpona raje izognite.

Dolžina poti (gor in dol): približno 8 km (GPX sled).

Čaven - Veliki Rob - Kucelj

Prvotno je bil v planu obisk Julijcev, ampak je zima prinesla nekaj snežne podlage, zato sem se odločil za Vipavsko dolino in kot že nekajkrat tudi tokrat kar izhodišče Lokavec ter po strmi do razcepa za srednječavensko pot potem pa kar lep kos poti po tej razgledni markirani poti mimo Čavna ter čez Veliki Rob ter nato povratek preko Kuclja do koče Antona Bavčarja na Čavnu in povratek do izhodišča po strmi poti do Lokavca. Malce bolj natančna pot pa tule. Sicer takrat sta bila dodana še oba Modrasovca in povratek preko Male Gore.

Dolžina cca 21 km / cca 1.570 vm (GPX)

tule kreneš v desno, naprej gre markirana pot

Lovsko zavetišče pod Čavnom

v daljavi Vogrsko jezero / Vogršček

v daljavi se vidi Kucelj

Veliki Rob

Kucelj

Jerebica (Cima del Lago)

Tokrat izhodišče pri Belih Vodah (cesta, ki gre mimo Rabeljskega jezera in pri mostu kjer preči potok Bele vode - malce naprej je levo odcep proti večjem makadamskem parkirišču). Plačilo parkirnine (2 eur / uro oz. 8 eur dnevno parkiranje). Avti so bili parkirani tudi ob cesti (predvidevam brez plačila parkirnine). V letu 2021 pa sem šel tudi iz  slovenske strani (dolina Možnice).

S parkirišča pa se gre po edini makadamski markirani poti (zaprta z leseno zapornico), pot je lepo sledljiva in markirana, skozi gozd, kjer pridemo do prvega razcepa (levo gre pot 653 za Jerebico, katere se držimo (desno gre pot 654). Od tu naprej pa se začne pot/steza strmo vzpenjati, sicer nič zahtevno (markacije lepo vidne). Ko pridemo iz gozda, pa nas poti pelje preko melišča in področja poraščena z grmovjem - tu je potrebno biti (predvsem ob sestopu) pozoren, ker je lahko tudi kasneje pot spolzka (gre namreč za osojno stran, kjer v dopoldanskem času ni sonca). 

Višje pridemo do Jezerskega sedla, kjer se z desne strani pridruži pot iz Možnice (izhodišče pred Logom pod Mangartom), kjer nato nadaljujemo po markirani poti v levo (tu so sprva še IT markacije, nato pa sledljivost prevzamejo naše). Pot nadalje je kar razgibana, malce spusta, vmes tudi skalna polica, kjer je potrebno malce previdnosti, sicer pa nas pot kmalu pripelje so naslednjega sedla, kod kjer imamo potem nadalje samo še zadnji malce daljši vzpon in že pridemo na vrh Jerebice.

Dolžina cca 11 km / cca 1200 vm (GPX poti)

Prvi del poti, ki poteka po prodnati cesti

razcep (653 pelje proti Jerebici)

pot skozi gozd

steza po malce zaraščenem področju

prečenje melišča

del kjer je potrebno malce poplezati (od sedla naprej)

uhojena steza, ki nas na koncu popelje na vrh

Rabeljsko jezero

Jerebica

Sončni vzhod na Krnu

 Ideja, da skočim na "bližnji" Krn na sončni vzhod. Iz Idrije štart malce pred 2.uri zjutraj - na izhodišču na Planini Kuhinja malce po 3.uri zjutraj. Na poti tja je bilo na IT stran videt kar precej strel, zato sem se v vasi Kamno ustavil, da sem pogledal radarsko sliko padavin - ki je potrdila napoved, da bo vreme na območju Krnskega pogorja suho. Pod je zgledno markirana, tako da ni bojazni, da mi kje zgrešil stezico, ki se vzpenja po travnatih pobočjih (znotraj pašnikov). Sledimo markirani poti, sicer na poti pridemo do več razpotij (eden na poti je, ki zavije pot v levo proti Drežnici, malce višje je razpotje, ki desno vodi pot na Krnsko škrbino (tu je tudi opcija, da se gre, pa potem ko se pride do Škrbine, se gre v levo na zadnji vzpon proti Krnu). Ampak tokrat sem šel kar direktno do Gomiščkovega zavetišča, potem je pa samo še kratki zadnji del vzpona na Krn. Na vrhu so mi delala družbo ovce, ter "blagi" sončni vzhod.

Nadaljeval sem s sestopom do Krnske škrbine, tu je pa potem tudi označeno razpotje, levo gre pot proti Lepeni, naravnost se vzpne proti Batognici (to pot sem sam ubral), potem je pa še pot proti planini Kuhinja. Od tu naprej se sledi lepo markacijam, ki te popeljejo na vrh Batognice - tudi tu je bila čreda ovac :) Od tu naprej sem sestopil na Prag, kjer je spet razpotje na vse strani :) Držal sem se desne, od tu naprej pa se pot lepo spušča, brez posebosti. Nadalje pridemo do Jezera v Lužnici oz. gremo mimo (nad njim). Pot se nato spet spušča, kjer pridemo tudi do travnega pobočja, vmes tudi nekaj grušča. Na določenih mestih je trava tudi bolj visoka, vendar je pot toliko shojena, da dejansko ni težav. Po nekaj času se pride do planine Leskovca, od tu naprej pa po poti proti izhodišču (ob poti je na desni strani še planina Zaslap). 

Kot zanimivost, na celi poti nisem srečal niti eno pohodnico oz. pohodnika :)

Dolžina krožne turce cca 15km / cca 14.00 vm / GPX poti

Veliki Rob

Brez težav se vedno rad vračam v Vipavsko dolino. Spet sem si za izhodišče izbral Lokavec ter markirano pot proti Čavnu - pot se kaj kmalu začne strmo vzpenjati - lepo slediš markacijam in si v zmernem tempu hitro na prvem razpotju (na Plazu), kjer gre naprej pot proti Čavnu, desno/levo pa gre srednječavenska pot (ena izmed lepših). Desno se pot usmeri proti tunelom, jaz sem spet izbral levo pot, ki pelje vse do Velikega Roba, ki je bil tudi moj prvi vmesni cilj. Vmes je tudi še kar precej razpotij, kjer se lahko odcepiš na pot za Kucelj, Malo Goro. Pot je vseskozi do Velikega Roba zgledno označena ter tudi ustrezno očiščena. Tokrat na poti nisem srečal nobenega, samo eno dvijo svinjo, ki pa je bila precej bojazljiva in je pobegnila :) Od Velikega Roba dalje, pa sem se usmeril na markirano pot za Kucelj, kjer tudi ne moreš zgrešiti poti, so pa že bile označane traili z UTVV (Ultra Trail Vipava Valley), ki se bo odvijal naslednji vikend. Na Kuclju sem srečal prve pohodnike (manjša skupina starejših). Od tu sem se nadalje usmeril na poti proti Čavnu (koča na Čavnu). Od koče pa spet po markirani poti na bližnje oddaljen Veliki Modrasovec, ter nazaj grede še skok do Malega Modrasovca, nato pa pot nazaj proti izhodišču po direktni poti, ki gre iz Lokavca - vendar sem se na prvem križišču usmeril za Malo Goro, ter nato naredil krajši ovinek, kjer sem spet prišel na vertikalno pot iz Lokavca proti Čavnu, kjer sem kmalu prišel do Plazu, od tu pa samo še nazaj po isti poti do Lokavca. Dolžina poti: 23 km / 1.750 vm (GPX)

Kanjavec in zahodni vrh

Za nedeljo zjutraj sem računal, da skočim na kak vrh v naše Julijske Alpe. Zjutraj sem štartal iz Idrije okrog 3.ure - malce pred 5.uro zjutraj sem že začel svoj "naskok" na vrh iz Zadnjice. Po poti sem še malce kolebal, kam iti, ali na Triglav ali pa na Kanjevac, katerega sem obiskal že lani junija. Na Doliču se odločim, da grem na Kanjavec ter sosednji Kanjavac in potem povratek preko Prehodavcev do izhodišča v Zadnjici. Pot se iz Zadnjice kar malce vleče, sprva po makadamski cesti, kasneje pa preide pot v mulatjero. Tokrat sem izbral klasično (bolj enostavno pot). Vmes sta dva razpotja, prvo desno na travnem območju, kjer gre pot na Kanjavec čez Komar - tu sem šel lansko leto, tokrat pa sem šel naravnost, drugo razpotje pride malce kasneje, kjer je pa potrebno zaviti desno (naravnost oz. v levo gre pot za Luknjo oz. Triglav čez Plemenice), nato pa se pot / mulatjera počasi vzepnja. Pot je primerna za vsakogar s primerno kondicijo. Do koče na Doliču sta dva snežišča (enega prečiš, drugemu se lahko brez težav izogneš). Koča je odprta. ¸ Nadalje še pot do Kanjavca, tik pod vrhom na tudi krajša dolžina jeklenic, sicer pa pot relativno nezahtevna. Iz Kanjavca je markirana pot poti Prehodavcev dokaj nezahtevna, pozoren je treba biti samo na določenih mestih, ker je malce grušča. Sicer pa tokrat še štiri snežišča, katere lahko brez težav prečiš, ali pa se jim izogneš. Povratek je bil po isti poti kot lansko leto čez Dol. Skupaj cca 24 km / cca 2.050 vm GPX pot