Red Bull Goni Pony 2024

Že nekaj let nazaj sem imel idejo ali željo, da bi pa enkrat šel tudi sam na omenjeni dogodek, ki ga organizira Red Bull. Lansko leto sem za rojstni dan prejel v dar poni kolo. Letos ni bilo druge, kot se pravočasno prijaviti na dogodek, ki je imel omejeno število mest (1611 - višina najvišjega cestnega prelaza v Sloveniji). Iz Red Bull poročila retro dogodka, ki je bilo že deseto po vrsti, je bilo dejansko junakov 1669. Pred samim dogodkom je bilo možnost sodelovanje pri raznih nagradnih igrah Red Bulla oz. partnerjev (Lelosi, A1, Zavarovalnica Triglav, Manner, Bikehanic,...

V načrtu sem imel, da bom do 1.6.2024 imel vsaj par voženj s ponijem v kak lokalni klanec, ampak na koncu mi je uspelo iti 1x in sicer iz Idrije proti Vojskim (do Kočevša - cca 600 višinskih metrov na 7 km dolžine). Iz kranjskogorske strani proti Vršiču sem pa dejansko šel samo enkrat do sedaj in sicer z gorskim kolesom v 2018, tako da nekega spomina, kako gredo serpentince proti vrhu, ni bilo :) V glavi se mi je porodila ideja, da če pridem do vrha v 1h 15min, da bi moglo bit za prvič ok (ter verjetno tudi zadnjič), saj se nekaj omenja, da je bil letošnji, jubilejni (10), zadnji. No na koncu sem prišel do vrha v 1h 6min 58s (po uradnih rezultatih). 

Organizacija samega dogodka je bila res oh in sploh. Pred leti sem slučajno bil enkrat ravno v Kranjski Gori, ko je bil štart Goni Ponya (takrat še septembra meseca). Edina "težava" ali skrb je bilo malce slabše vreme, saj je v soboto dopoldne (rahlo) deževelo, tako da so bile letos razmere bolj zahtevne (malce drselo po pedalkah), čeprav pa vročine ni bilo (več vlage), tako da se je dalo kar lepo goniti, kjer je šlo :) Sicer po uradnih pravilih, če nisi gonil, je bilo dovoljeno, da greš peš s kolesom zraven - tek ob kolesu ni bil dovoljen. Čeprav sedaj nevem, ali dejansko to drži ali ne - saj je zmagovalec (Luka Kovačič), vsestranski športnik v izjavi dejal, da je tudi sam ob najbolj strmem delu sestopil s kolesa ter tekel zraven. Pri nežnejšem spolu je bila zmagovalka Anja Plešnik. Vsak je imel svojo tehniko za dosego vrha prelaza :)

Dodatno so k fletnemu vzdušju pripomogli seveda gledalke in gledalci, ki jih je bilo največ ob štartu ter v prvih km, ter potem ob določenih serpentinah in seveda tudi pod vrhom ter v samem ciljnem prostoru.

Z vzponom do vrha pa si naredil le prvi del "misije", saj je bilo potrebno priti s ponijem še nazaj do Kranjske Gore. Organizator je poskrbel, da so na štirih mestih hladili zavore ponijev (na istih mestih, kjer si lahko dobil tudi okrepčilo ko si "gural" v klanec, saj so se ob spustu preprosto na polno pregrevale. Skratka "misija" je bila zaključena, ko je bil poni parkiran oz. spravljen nazaj v avto. Večino spusta sem zaviral le na zadnjo (torpedo) zavoro, saj mi je pri prednji zavori že v drugi serpentini padla gumica iz zavore. 

Nekatere je pustil poni na cedilu (okvara, takšna ali drugačna), če sem pa prav videl pa je bil vsaj en lastnik ponija, ki ga je nesel v dveh delih :( Skratka Red Bull Goni Pony piše posebne zgodbe. 

Red Bull je tudi pripravil spletni prenos - posnetek si lahko ogledaš na Youtube kanalu Red Bulla ter seveda tudi uradno poročilo na spletni strani -> 10 sekund slave (in matranja) tudi zame (od 1:38:38 dalje :)

Kaj bo v letu 2025? Verjetno bi vsi v en glas zatrdili, da ponovno že 11. Red Bull Goni Pony. Pustimo se presenetiti :) Mogoče pa spet naslednje leto, če bo seveda organizirana naslednja izvedba. Rezerve sigurno so (suho vreme in seveda ureditev višjo višino sedeža, saj je bil drog za sedež premajhne dolžine - sem preveril na Bikehanicu in so rekli, da ga mam že tako previsoko :) 

Makarska & Brač

Prvotno je bil načrt, da se v tem terminu obišče Giro d'Italia, vendar smo se na koncu skupno odločili zaradi slabše napovedi in tega, da bo ikonični prelaz Stelvio zaprt, da gremo v toplejše kraje proti Dalmaciji. Da ni šlo vse gladko je že prvi dan poskrbel naš avto, ki nas je malce naprej od Senja pustil na cedilu :) V vmesnem času se je naredila ena turca s kolesom proti Gospiću, v tem času pa je prišla avtovleka z nadomestnim avtomobilom, kjer se je začela misija menjave strešnega prtljažnika z nosilci za kolesa na nadomestni avto (5 koles!!!). Po dolgih mukah in rezanju na obstoječa strešna nosilca (pri nekem mojstru v Sinju), so bila kolesa ponovno na avtomobilu in pot se je lahko nadaljevala proti Makarski (prispeli okrog 20:30 do apartmajev s cca 5/6 urno zamudo :) V naslednjih dneh pa smo imeli res srečo z vrememenom (glede na napovedi z vetrom in tudi nekaj dežja), smo bili za vse to prikrajšani do torka dopoldne, ko pa smo tudi imeli predviden odhod. 

V soboto smo naredili turco na Sveti Jure, 1762m (najvišji vrh Biokova), kjer narediš za malce več kot 1700m vzpona. Žal pa je tudi za kolesarje obvezno plačilo vstopnine v park Biokovo, ki pride 5 eur/osebo. 

 V nedeljo smo se zjutraj s trajektom odpravili na sosednji otok Brač, kjer smo izvedli lepo krožno turco po otoku Brač. Naslednji dan je bila na vrsti malce bolj v izi turca z jutranjim kofečkom v Baški vodi, nakar nas je pot vodila proti tunelu nad Makarsko, kjer od kjer so potem res lepi razgledi na Makarsko riviero.

V torek pa se je kljub bolj vetrovnemu jutru del ekipe odločila, da šibne še enkrat proti tunelu, ampak se je klapca kmalu vrnila, ker so bili sunki vetra premočni. Preostanek krdela pa je šel peš na bližnji hribček Tri Križa, kjer je lep razgled na celotno Makarsko.

Vzpon proti vrhu Biokova

pogled na zadnje serpentine pod vrhom

vrh Biokova, ki je bil občasno v oblakih

del krdela :)

celotno krdelo :)

Brač

Brač time

plaža Baška voda

razgled na Makarsko

zadnji skupni spust

Tri Križa

Veliki Rob

Brez težav se vedno rad vračam v Vipavsko dolino. Spet sem si za izhodišče izbral Lokavec ter markirano pot proti Čavnu - pot se kaj kmalu začne strmo vzpenjati - lepo slediš markacijam in si v zmernem tempu hitro na prvem razpotju (na Plazu), kjer gre naprej pot proti Čavnu, desno/levo pa gre srednječavenska pot (ena izmed lepših). Desno se pot usmeri proti tunelom, jaz sem spet izbral levo pot, ki pelje vse do Velikega Roba, ki je bil tudi moj prvi vmesni cilj. Vmes je tudi še kar precej razpotij, kjer se lahko odcepiš na pot za Kucelj, Malo Goro. Pot je vseskozi do Velikega Roba zgledno označena ter tudi ustrezno očiščena. Tokrat na poti nisem srečal nobenega, samo eno dvijo svinjo, ki pa je bila precej bojazljiva in je pobegnila :) Od Velikega Roba dalje, pa sem se usmeril na markirano pot za Kucelj, kjer tudi ne moreš zgrešiti poti, so pa že bile označane traili z UTVV (Ultra Trail Vipava Valley), ki se bo odvijal naslednji vikend. Na Kuclju sem srečal prve pohodnike (manjša skupina starejših). Od tu sem se nadalje usmeril na poti proti Čavnu (koča na Čavnu). Od koče pa spet po markirani poti na bližnje oddaljen Veliki Modrasovec, ter nazaj grede še skok do Malega Modrasovca, nato pa pot nazaj proti izhodišču po direktni poti, ki gre iz Lokavca - vendar sem se na prvem križišču usmeril za Malo Goro, ter nato naredil krajši ovinek, kjer sem spet prišel na vertikalno pot iz Lokavca proti Čavnu, kjer sem kmalu prišel do Plazu, od tu pa samo še nazaj po isti poti do Lokavca. Dolžina poti: 23 km / 1.750 vm (GPX)

Vojak (Učka)

Izhodišče ture pri kampu Medveja. Ker je še izven sezone, se je lahko parkiralo par metrov naprej, kjer je včasih bila trgovina Konzum. Pot na Vojaka pa gre skozi kamp. Ob koncu kampa se gre malce nadalje še po makadamski poti, kjer pa se potem kmalu odcepi desno (pot je označena ter markirana). Pot se enakomerno vzpenja po stezi/poti, ki pelje proti Lovranski Dragi. Ko se prispe do vasice, se orientiraš po označbah, da prispeš na vrhu vasi, kjer greš mimo Doma za mlade (zraven je tudi manjše igrišče). Od tu greš še malce naprej, kjer pa je potem markirana pot naravnost za Vojaka, je pa tudi levo lepo shojena pot, ki pa je tudi kasneje markirana, tej poti se kasneje pridruži tudi markirana pot iz Moščeničke Drage. Po naprej se zmerno vzpenja predno prideš do Male Učke (tu je možnost, da skreneš desno (in slediš oznakam za Vojaka), sam pa sem šel dalje po makadamski cesti, po kateri prispeš do Male Učke. Od tu pa se zavije ostro desno, kjer pa se začne pot spet vzpenjati, spet se lepo sledi markacijam, tako da res ni težave, da bi morebiti kje "zalutal" :) Pot se na določenih mestih kar strmo vzpne. Po nekaj času pa prideš do Sedla. Od tu naprej gre pot naravnost proti Vojaku (po desni pa se potem vračamo na izhodišče). Do vrha je še cca 20/25 min hoje. Na vrhu pa so vrhunski razgledi na vse strani (seveda ob primernem jasnem vremenu, brez kakšnih nepotrebnih meglic). Povratek kot rečeno nazaj do Sedla čez Vrata na Dole, kjer se držimo lepo markacij. Ob povratku, se lahko preusmeriš še na vrh Grnjac, ki za malenkost podaljša povratek do Medveje - vredno, ker so s tega vrha res lepi razgledi na jadransko obalo. Nato sledimo dalje markacijam za Lovran/Liganj. Pride se do Janjetićev, kjer pa se potem skrene na nemarkirano pot (kjer je potrebno biti en malo pozoren, sicer se lahko zgodi, da malce zalutaš in prideš do goščave :) Sicer pa te nemarkirana pot/steza lepo počasi pripelje do izhodišča (zadnji del, ki te pripelje do glavne ceste, je precej strm). Opcijsko se lahko gre seveda tudi čez Tuliševico. Skratka poti od Liganja do Medveje je precej. GPX poti

Pokljuka & Planica

Tokrat podaljšani Božično-novoletni prazniki samo z enim minusom - pomanjkanje snega. Izkoristil za dnevne izlete v Planico oz. na Pokljuko, kjer so  imeli spodobno urejene tekaške proge.

Prisojnik

Že dlje časa je bila želja Prisojnik po Hanzovi. Letos so Hanzovo pot na Prisojnik dokončno obnovili - torej še pred koncem lepega vremena je bil potreben skok na vrh :)

Izhodišče Koča na Gozdu, ki je med Kranjsko Goro ter Vršičem. Avto se parkira pod kočo na makadamskem parkirišču. Glede na super vremensko napoved tokrat nisem pretiraval in sem bil na izhodišču cca 9:30. Od koče se gre par metrov ob cesti (smer Vršič), nato pa kmalu skok čez ograjo kjer je že označena pot za Prisojnik. Hitro pot preide iz gozda, kjer se nato začne vzpenjati po melišču, kjer po nekaj časa pridemo do prvega plezalnega dela. Pot je dobro označena in ni skrbi, da bi kje zašel :) Pot je naprej kar lepo razgibana, klini, jeklenice, malce bolj enostavnega dela, pa malce prostega poplezavanja, skratka če imaš rad razgibanost, idealno :)

Pot je večinoma v senci, samo malce pod vrhom se je prikazalo sonce - sicer pa za oktober temperature nadpovprečno visoke. Razgledi fantastični.  Na vrhu pa poezija, brez vetra in s super razgledi na vse strani. 

Povratek na izhodišče po Grebenski poti do Vršiča ter nato po stari makadamski cesti/stezi do Tonkine koče, ter nato malce ob glavni cesti ter po bližnjicah do Koče na Gozdu.

skupaj cca 14 km / cca 1.500 vm - GPX