Monte Sart (Žrd)

Izhodišče za tokratni vzpon na Žrd (Monte Sart) je bil Nevejski preval (Sella Nevea). Parkira se lahko na brezplačnem večjem parkirišču ob vznožju smučišča. Slediš smernim tablam za planinski dom Gilberti, kjer prečimo spodnji del smučarske proge. Od tu lahko greš po transportno reševalni poti, sam pa sem ubral stezo skozi gozd, ki je tudi ustrezno označena oz. markirana (636). Po dobri uri in pol se že vidi dom Gilberti, kjer imaš možnost, da kreneš levo po stezi, ki pripelje do koče. Če pa se držiš desne pa gre steza naprej proti ruševinam kasarne Poviz na sedlu Bela peč. 

Od tu dalje pa se usmerimo dalje po markirani poti v smeri bivaka Marrusich. Pot je nezahtevna, malce valovita (gor/dol), razgledi pa res prijetni (desno planina Pecol, Montaž ter ostali vrhovi tam naokrog). Pot vseeno poteka na določenih mestih po strmih pobočjih, kjer so nekje tudi malce izpostavljena padajočemu kamenju. Na poti pridemo do razpotja, kjer se levo odcepi pot na Visoki Kanin (po ferati Julia / je odprta). Nadaljujemo po mulatjeri, ki nas po nekaj časa hoje pripelje do bivaka Marrusich. Par metrov dalje od bivaka je razpotje, kjer nadaljujemo naravnosti v smeri Monte Sarta, kjer nas po lepi razgledni poti pripelje do Škrbine v Senožečah, kjer se markirana pot odcepi v desno na travniško stezico. Vzpon se nadaljuje po grebenu, kjer je na določenih mestih delno izpostavljeno. Se pa tule pot malce vleče, ker dejansko, ko že misliš da si na vrhu (vrh Senožeče), ugotoviš, da imaš še kar nekaj korakov po rahlo izpostavljenemu grebenu, v daljavi pa seveda že vidiš Monte Sart, na vrhu kjer stoji križ. Steza je na določenih mestih malce težje vidljiva, v primeru mokrega terena pa je potrebno biti tudi še bolj pazljiv. Po kratkem prečenju grebena pa le prideš lepo do načrtovanega vrha.

Tokrat povratek po isti poti. Namig: če je premalo kondicije za korakanje v brez (Nevejski preval do Gilbetrtija) imaš seveda tudi možnost ob nakupu karte za gondolo, da prideš do koče Gilberti bolj na komot in na ta račun skrajšaš pot.

dolžina 21 km / 1.600 vm / GPX

Mangart

Izhodišče tokrat Belopeška jezera, kjer je ob dnevnih urah potrebno plačilo parkirnine (5 eur od 8. ure dalje), če prideš predtem, ni težav oz. je vstop brezplačen. S parkirišča se pot začne mimo gostilne, kjer iščeš oznake za Bivacco Nogara. Od tu dalje gre pot po makadamski cesti, ki nas kmalu pripelje do razcepa za kočo Zachi, od tu dalje se držimo bolj desne, kjer pri naslednjem razcepu gremo po poti za Bivak Nogara (levo pelje pot proti koči Zachi). Pot se strmo vzpenja proti bivaku, malce pod bivakom je tudi možnost, da si napolniš čutarice z vodo. Za bivakom sledimo oznaki za "via Italiana". Pot preči v levo, kjer nas pripelje v plezalni del poti, kjer si nadenemo čelado ter samovarovalni komplet. Pot se že v začetku strmo vzpne, kjer nam je v pomoč jeklenica, pot nato gre skozi votlino potem pa se začne pravi "žur" oz res lepa, zračna, izpostavljena pot. Pot kjer je potrebno je ustrezno varovana z jeklenicami, skobami in klini. En del poti je tudi manj zahteven, ampak generalno gledano pot ni za vsakogar. ko pridemo na konec ferate pridemo do grebena, s katerega se nam odpre pogled na slovensko stran. Kmalu se priključimo poti z Mangartskega sedla. 

Od tu dalje pa imaš možnost, da greš na vrh po italijanski poti (naravnost) ali pa po malce bolj zahtevni slovenski poti (pot gre v desno, ki pa je tudi ustrezno označena. Šel sem po slovenski (povratek je bil po italijanski poti), kjer se sprva malce spusti, potem pa pridemo v plezalni del poti, kjer se pot vseskozi strmo vzpenja, tudi tu je ustrezno varovano z jeklenicami in klini. Pot je precej manj zahtevna, kot ferata iz Belopeških jezer, vendar pa je vseeno potrebno biti pozoren in previden, ker je tudi malce bolj "oblegana". 

Povratek kot rečeno po italijanski strani do razpotja, kjer se desno malce dvigneš, kjer prideš do normal poti, ki pelje proti bivaku Nogara, od tam pa po isti poti nazaj proti izhodišču.

Dolžina cca 15 km / cca 1.750 vm / GPX