Kobariški Stol

Izhodišče za tokratni pobeg v naravo je bil Kobarid, kjer je najlažje parkirati ob kulturnem domu. Štiri leta nazaj že obiskali Kobariški stol iz Breginja (krožna) Od tam se usmerimo proti centru in naprej po poti, ki vodi proti kostnici nad Kobaridom. Kmalu zapustimo cesto in zavijemo levo na stezo, ki nas skozi gozd najprej pripelje do razgledne točke Veliki rob.

Od tu naprej se pot večinoma zmerno vzpenja skozi gozd. Najprej dosežemo Starijski vrh, kjer stoji tudi lovska koča, nato pa nadaljujemo po pretežno položni poti, ki nas pripelje do bivaka Hlek. Od tod dalje je že kar nekaj časa na očeh tudi stolp na Stolu.

Na desni strani se odpre pogled proti planini Božca, mi pa nadaljujemo dalje. Kmalu se markirana pot odcepi desno, mi pa nadaljujemo naravnost, mi pa gremo naprej po ulatjeri, precej časa poteka vzporedno z marikrano potjo. Tik pod vrhom se mulatjera konča, zadnjih nekaj metrov pa prehodimo kar neposredno čez travnik do vrha Kobariškega Stola.

Za povratek izberemo markirano pot, ki poteka po grebenu vse do planine Božca in nato nazaj proti bivaku Hlek. Del poti gremo po isti poti, vendar le do razcepa, kjer pot zavije desno proti Staremu Selu (naravnost bi se vrnili po poti vzpona). Mi se tu usmerimo levo na kolovoz oziroma stezo proti Trnovemu ob Soči.

Pot nas počasi vodi skozi gozd, najprej do vlake, nato do gozdne ceste, kjer zavijemo desno in se po njej držimo do zapuščene planine. Od tam nadaljujemo preko travnika, kjer je viden rahel kolovoz, ki nas usmeri levo mimo manjše hišice.

Nadaljujemo rahlo desno in kmalu dosežemo križišče poti, kjer ponovno zavijemo levo na pot vzpona. Tik pred Velikim robom zavijemo desno (naravnost vodi pot Prihoda), po tej poti pa se nato vrnemo nazaj v Kobarid.

Dolžina 28 km / cca 1.650 vm (GPX sled)

Ratitovec

Izhodišče Bohinjsko sedlo, parkira se lahko kar parkirišču smučarskega centra Soriška planina. Od tu pa se usmerimo par metrov proti cesti za Podbrdo, ampak že kmalu zavijemo s ceste v levo in gazenje se lahko prične (pot je markirana), torej ni težav, da bi kje zgrešil smer (sploh pa sedaj ko je gaza narejena). Pot se zmerno (rahlo) vzpenja ter spušča, začetnih cca 2,5km je dokaj enostavnih :)

Nadaljujemo v smeri markacij, kjer pa se začne prvi krajši vzpon proti Žbajneku (ne gremo prav preko vrha, ampak malce pod vrhom) Tu gremo čez Danjarsko planino. Ko pridemo mimo Ovharna pa se prične naslednji kar strm vzpon proti Kremantu. Od tu naprej se ponovno rahlo spustimo, nato pa večinoma po grebenu letimo dalje proti Altemaverju (pod gre rahlo gor/dol).

Od tu se nato na kratko spustimo ter nato še zadnji kratki vzpon do koče oz. podaljšamo lahko do Gladkega vrha.

Povratek po isti poti ampak le do Soriške peči (kjer gremo tudi mimo lovske koče) ter nato zadnji km do izhodišča ob glavni cesti.

Tura je v takih zimskih razmerah precej zahtevna (cel sneg, gazenje, mraz, in na trenutke tudi ne premočan mrzel veter).

Dolžina 16 km / cca 1.000 vm (GPX sled)

Slike: Klemen

Javornik (turno)

 Iz Lom po smučišču (ki že dlje časa ne obratuje), ter potem še skok do Javornika k stolpu. Sicer pa že fajn zvoženo, ampak še vedno prelepo...zimska idila, s polno sončka - mraza, ki je bil napovedan, ga ni bilo.

Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)