Stogi, Adam ter Eva in Ogradi

Tokrat izhodišče planina Blato, kot v lanskem letu v tem času.Štart točno ob 8.uri in sicer s parkirišča oz. glede na količino avtov. je bilo ptorebno parkirati že malce nižje ob cesti.

Mimo planine Blato, kjer smo se usmerili v grapo, ki smo ji večionoma sledili, steza je tu težko oz. skoraj nesledljiva, zato res najboljše, da se držimo grape, v zgornjem delu pa je na desni stran vidna del čas vidna stezica, po kateri se lahko nadaljuje, kjer pridemo na lovsko pot (ki pride s planine Blato), še rahel ovinek in smo že na planini Krstenica.

Planina Krstenica

pot mimo macesnov proti Krsteniškemu stogu

ob poti na prvi Stog

S planine se nadalje usmerimo čz pašnike mimo redkih macesnov strmo navzgor proti Krsteniškemu Stogu, stezica je dobro sledljiva in nezahtevna. Nadaljujemo po grebenu dalje, pot je nezahtevna, pelje nas malce dol ter malce gor in  nas čez čas pripelje do drugega (Jezerskega) Stoga. 

Z Jezerskega Stoga se sprva strmo spustimo, nato pa čez položen travnik pridemo do Jezerskega pravala. Od tu smo se usmerili dalje sprva po markirani poti, nato pa ko markirana pot zavije v desno, mi gremo naprej rahlo po melišču, vsekskozi se držimo smeri pod steno, ki jo na koncu zaobidemo in pridemo do Mišeljskega prevala.

Na prevalu se usmerimo v levo, ki nas nato stezica pripelje počasi do tretjega, Prevalskega Stoga, ki je tudi najvišji od vseh treh. Od tu sledi kratek spust do kotanje ter nato v levo dvig proti poraščeni (z ruševjem) Evi. Sledi še skok na sosednji Adam, ki je povsem gol :). Do Eve se lahko povzpemo tudi direktno z Jezerskega prevala preko Evinega stebra (po opisih sodeč gre za cca 100m plezarije II. stopnje).

Z Adama smo se spustili po dokaj vidni stezici, ki nas je peljala do planine Jezerce. Tu smo se usmerili na travniku v desno, ter poiskali uhojeno pot, izkazalo se je da je celo markirana do Lazoviškega prevala, sprva je bila pot dokaj enostavna (rahlo se je vzpenjala), nakar pa se je začel precej strm vzpon do samega prevala. Tu pa smo zapustili markirano pot ter se usmerili levo po grebenu (sprva dokaj ravno), nakar pa še zadnji precej strm in zoprn vzpon do zadnjega današnjega vrha (Ogradi). Na določenih mestih precej šodra.

planina v Lazu

Od tu pa je sledil povratek do izhodišča (mimo planine v Lazu) ter po markirani poti na izhodišče.

Dolžina poti cca 17,5 km / 1.750 vm (GPX sled)

Monte Re

Tokrat smo se v sobotno jutro podali v kraj Rabelj (Cave del Predil), kjer se začne naša pot. Avto je najbolje pustiti kar ob cerkvi, tik ob otroškem igrišču. Od tam nas pot vodi čez montažni most, nato pa zavijemo levo po cesti, ki se počasi vzpenja mimo zadnjih hiš v vasi.

začetek poti in pot preko montažnega mostu

Cesta se vije v klanec kar nekaj časa, mestoma jo lahko tudi presekamo po bližnjici skozi gozd, kar lepo popestri hojo. Na koncu ceste, kjer na levi stoji stara rudniška zgradba, nas na desni razveseli lep pogled nazaj proti Rablju.

sledimo cesti

tu gre bližnjica skozi gozd (označeno z rdečimi pikami)

Od tu naprej nadaljujemo po označeni stezi skozi gozd. Pot je dobro markirana, tako da ni skrbi, da bi se izgubili. Sledi strm vzpon skozi gozd, ki nas po nekaj časa pripelje do Male Kraljevske špice (Piccolo Monte Re), kjer stoji križ.

pot skozi gozd

malce pred križem

Sledi kratek spust, nato pa se pot skozi gozd znova postavi pokonci – vzpon postane še bolj strm in nas kasneje pot vodi skozi ruševje. Na določenih mestih je teren res zelo strm, a vseeno ne tako zahteven kot na primer Matajur (via ferata Palma). Tik pod vrhom strmina popusti, in kmalu stopimona Kraljevsko špico (Monte Re).

še malo do Monte Re-ja 

Monte Re

Z vrha se odpre čudovit razgled – na eni strani Viš in Montaž, na drugi Mangart, Jalovec, ter v daljavi Rabeljsko jezero, ki se lesketa globoko spodaj.

Povratek poteka po isti poti, a velja opozorilo: ob deževju je teren zaradi strmine lahko precej spolzek, zato se je v takih razmerah vzpona raje izognite.

Dolžina poti (gor in dol): približno 8 km (GPX sled).

(Vrtaško) Sleme

Izhodišče tokratne ture je ob koncu Mojstrane (parkirišče Fabrka). Markirana pot pa se začne par metrov pred parkiriščem desno v gozd. Napoved ni bila slaba, ampak na žalost tokrat vreme ni sodelovalo. Pot se že v štartu kar precej strmo vzpne – strmina kar nekaj časa ne popušča. Pot je dobro označena ter je praktično nemogoče zaiti s poti :)

Vmes je razgledna točka na Mojstrano (levo), mi pa nadaljujemo naprej po poti, ki nas počasi pripelje do Vrtaške planine s pastirsko kočo. 

Od tu gremo dalje in gremo po dolinici navzgor. Od tu sledi ponovno malce bolj strmo vzpenjanje, ki nas pripelje na travnati greben, pot se vseskozi dviga in počasi pridemo ponovno do gozda. Pot se lepo zmerno vzpenja (ni več tok strmega vzpona kot na začetku).

Ko pridemo iz gozda, pridemo na manjšo travno planoto, kjer je razcep (desno se odcepi nemarkirana pot na Vrtaški vrh), mi pa gremo naravnost za Sleme. 

Ko pridemo do vrha planote, se usmerimo bolj v levo proti Slemenu, v zadnjem delu je pot ponovno bolj strma, ampak ker tokrat vreme ni sodelovalo tudi ni bilo razgledov na Kukovo špico ter ostale vrhove. 

Na vrhu je vpisna knjiga ter žig.

Povratek tokrat po isti poti proti Vrtaški planini ter nato skozi gozd do izhodišča pri Mojstrani.

Dolžina cca 14 km / cca 1.450 vm (GPX sled)

Vetta Bella in Jôf Fuart

Tri leta nazaj se je šlo po poti Aniti Goitan na Viš iz Cave del Mol, vmes takrat skok še na Koštrunove špice. Tokrat izhodišče malce bližje Rabeljskega jezera. Izhodišče je v rahlem ovinku v levo (most čez potok Bele vode). Smerne table nas usmerijo skozi gozd, hodimo po desni strani potoka. Čez nekaj časa pa prečimo potok in se zmerno vzpenjamo naprej, pot nas počasi pripelje do koče Brunner.

pot skozi gozd

tik pred kočo Brunner

smerokaz, ki nas usmeri na Lepo glavo

Tu je tudi možnosti, da si napolnimo čutarco z vodo. Tu je sedaj možnost, da se usmerimo takoj po poti 625 v smeri bivaka Gorizia. Lahko pa predno nadaljujemo pot proti Višu, gremo še po nemarkirani poti na Lepo glavo (Vetta Bella). Smerokaz nas usmeri na desno stezo, ki nas čez strugo popelje na vzhodna pobočja doline Belega potoka. Nadaljujemo strmo navzgor do pod skalnih stolpov, kjer se pot obrne v levo. Pot je kar lahko sledljiva, le vseeno pa je potrebno biti pozoren, da te kaka gamsja stezica ne zavede. V pomoč tudi kakšen možic, gremo tudi čez manjši pas ruševja, tam ne se je najboljše enemu delu ogniti, da gremo po desni strani mimo ruševja). Seveda pa je potrebno biti na nekaj mestih pazljiv, sicer pa je vrh dokaj ozek in izpostavljen. Na gužvo tule ne boste naleteli - razgledi pa božanski

del poti proti Lepi glavi

prekrasni razgledi, ko se vzpenjamo proti prvemu vrhu

del poti skozi ruševje

prekrasni razgledi z vrha Lepe glave (Cima alta di Riobianco, Cima del Vallone, Cima di Riofreddo)

                                        

. Sestop po isti poti do koče Brunner.

studenček z vodo ob koči Brunner

Od tu pa gremo naprej po poti 625, ki nas pripelje do bivaka Gorizia (vmes se pot vzpenja skozi gozd, nato pa pridemo v pas ruševja. Vsekozi se držimo bolj leve (na prvem razpotju se desno pot odcepi proti škrbini Bele vode (Forca di Rio Bianco). Od tu naprej se pot kar strmo vzpenja po nekaj časa hoje pa pridemo do bivaka Gorizia (malce pred bivakom se desno odcepi pot proti Krniški škrbini (Forcella del Vallone).

Od bivaka sledimo oznakam na skalah, ki nas usmerijo v rahlo vzpenjajoč gruščnat teren, ki nas pripelje do škrbine Alta di Rio Bianco. Tu je edino možno, da se usmerimo v desno, kjer se nadalje vzpenjamo, dokler ne pridemo do prvih jeklenic in začetka Poti stoletnice. 

pogled z vrha škrbine in spodaj mali bivak Gorizia

Pot se že v štartu strmo vzpne, v pomoč so nam jeklenice, nato sledi praktično navpični spust v ozko škrbino, ki pa je zgledno varovana z jeklenico ter skobami. Iz škrbine so povzpnemo nazaj, nato pa prečimo malce bolj položna pobočja, vmes je tudi nekaj varoval. Nato sledi kratek spust in kmalu pridemo do vhoda v predor. Tule je skoraj obvezna svetilka, saj je potrebno skozi predor malce vijuganja in tudi spust po lestvi. Ko pridemo iz predora, sledi še kratko prečenje, da pridemo do Krniške škrbine.

edine, ki sem srečal na poti

S škrbine se spustimo po melišču in malce nad kočo Corsi se usmerimo desno in gremo v smeri Mojzesove škrbine (Forcella Mose). Tu pa se usmerimo desnov del poti Anite Goitan, kjer so nam v pomoč jeklenice, ko pridemo iz najtežje dela, pa nadalje prečimo pobočja, kjer pridemo do razpotja, kjer se usmerimo bolj v levo (tu bomo ob povratku ubrali pot navzdol). Sledi še vzpon čez gruščnat ter skalnat teren, in kmalu smo na vrhu Viša. 

Koča Corsi

Povratek do razcepa po isti poti, nato pa se usmerimu navzdol po grušnatem terenu, dokler ne pridemo do prvih jeklenic, ki so nam v pomoč ob spustu. Sledi še povratek proti koči Corsi (ki je itak zaprta). Od tu pa se nato usmerimo naprej po poti 629 (650), ki nas postopama pripelje nazaj na izhodišče.

od tega tolmunčka je še malce vzpona, potem pa spust skozi gozd do izhodišča

prijetna pot skozi gozd

zadnje razpotje, držimo se smeri 650

Cca 20 km (GPX)