Monte Cimone

 Izhodišče s planine Pecol in sicer skok na vrh po poti 641 (mimo zadnje mlekarne), sprva poteka pot po kolovozu, ki pa se hmalu prelevi v stezico (621), pot poteka večinoma skozi gozd. Po kar nekaj časa pridemo do razpotja, pri katerem pa se usmerimo desno, tule se strmina šele začenja, vendar se steza lepo vije vedno višje in višje, kjer pridemo do škrbine Vadnul. Od tu naprej je malce bolj zahtevna poplezavanja (v pomoč vaerovala, jeklenice, skobe,...).

Nato se malce spustimo, kjer pridemo do bivaka, od bivaka pa je še malenkost spusta, ter potem skok na vrh Monte Cimona. 

Povratek do manjšega sedla, od tu pa se usmerimo v desno in se spuščamo skozi travnata pobočja, pot je tu slabše sledljiva, na momente tudi se kar izgubi (tudi markacij ni). Pot se vseskozi spušča in čez čas pridemo do dela požganega gozda. Strmina se počasi umiri in se usmerimo bolj v levo, kjer pa je stezica spet bolj vidna - po kar nekaj časa hoje pa pridemo do razpotja, ki je bil prej omenjen, ter nato sledil še povratek do izhodišča po isti poti.

cca 14 km / cca 1.000 vm (GPX)

Jof di Miezegnot & Monte Piper

Izhodišče planina Zajzera po markirani poti (611). Opcija po bližnjicah skozi gozd, ali pa po makadamski poti, ki vodi do koče Grego. Od koče se malenkost spustimo do Sella di Somdogna, nato pa se usmerimo desno, kjer gremo mimo koče Somdogna, nato pa gremo čez travnik, sledimo lepo markacijam vse do planine, kjer je potem tudi bivak Gemona (malce pred bivakom je tudi pot, ki gre v levo na Monte Piper). Sledimo markacijam vse do vrha - so tudi neke poti, ki gredo bolj v desno (predvidevam, da je steza/pot, ki gre po grebenu do vrha.

Nato sledi povratek do bivaka, ter do razpotja. Tu se usmerimo poti, ki gre na Monte Piper. Na poti je tudi oznaka, za uporabo samovarovalnega kompleta - na tistih mestih je ustrezno zavarovano z jeklenico ter skobami. Meni osebno se pot ni zdela zahtevna, ampak previdnost ni nikoli odveč.

Povratek s Piparja je potekal po drugi strani - pot je ustrezno markirana, ko pridemo do asfaltirane ceste, pa se usmerimo v levo, kjer kar nekaj časa hodimo, da pridemo do Sella di Somdogna, od tu pa se potem usmerimo proti koči Grego, nato pa sledi od koče še povratek po isti poti do izhodišča.

cca 14 km / cca 1.500 vm (GPX)

Kepa - Gubno - Dovška baba

Izhodišče Erjavečev rovt nad Dovjam. Makadamska cesta do izhodišča je kar lepo urejena. Usmerimo se proti smerni tabli za Kepo/Dovško babo, markacije so v večini lepo vidne, pot pa že v štartu gre precej pokonci (sprva skozi gozd), pot se vije preko planine Brvog ter mimo lovske koče, kjer se usmerimo v desno. Pot se nadalje vije po lepo vidni stezici. Ko pridemo do studenčka pa nas smerna tabla usmeri levo proti Kepi (levo Dovška baba).

Od tu naprej je pot speljana skozi ruševje, na desni pa se nam začnejo odpirati razgledi proti Julijskim Alpam - ko pridemo na vrh grebena, kratek čas sledimo poti po grebenu, nato pa se usmerimo bolj v levo, kjer gremo pod vrhom Gubna, pod vrhom Gubna se usmerimo desno, da skočimo še na tale vrh. Od tu dalje kar po grebenu, da pridemo nazaj na markirano pot za Kepo, spustimo se proti grapi, kjer so na razpolago varovala (klini, jeklenice). 

Pot se nadaljuje pod pobočji Dovške Male Kepe do sedla, kjer se nato nadaljuje pot po avstrijski strani kjer se nam kasneje priključi pot iz Avstije. Sledi še malce bolj strm vzpon po grebenu ter na koncu za finiš še vzpon do vrha Kepe.

Povratek po isti poti do studenčka, ter nato dalje po markirani poti za Dovško babo, kjer sledimo poti v smeri sedla Mlinca, večinoma hodimo stezi/kolovozu, kjer je vidno, da je šla tu mimo tudi živina. Tej poti kar nekaj časa sledimo (razgibana), po nekaj časa pridemo na planino Dovška Rožca, od tu pa se usmerimo levo ter vzpon nadaljujemo po precej strmi poti, ko že mislimo, da smo na vrhu, se nam odpre v bližnji daljavi vrh Dovške babe. 

Povratek z vrha do koče na Dovški planini po isti poti, na to pa se usmerimo rahlo v desno od koče, kjer sledimo markirani poti vse do makadamske ceste (Lahov preval, tu je tudi zapornica na cesti. Tu pa se usmerimo ostro desno (gremo pod ograjo za živino), kjer opazimo ozko stezico (lepo vidna, ampak se precej strmo spušča). Po stezici gremo vse do struge potoka, kjer pa so nam naprej v pomoč rdeče oznake nas usmerjajo večinoma po strugi, ob koncu pa se usmerimo levo od struge, in gremo dalje ter na koncu pridemo na izhodišče na Erjavčev rovt.

Dolžina cca 16 km / cca 1,500 vm

Jezerska & Kokrska Kočna (s ferato Češka koča)

Po skoraj štirih letih na hitro padla odločitev za skok do Jezerske Kočne - tokrat še podaljšanje do Kokrske Kočne. Izhodišče: Ravenska Kočna (V primeru, da želiš parkirati povsem na zadnjem parkiršču - plačilo 10 eur. Sicer pa sta pred zapornico tudi dva manjša brezplačna parkirišča (verjetno se podaljša hoja za cca 2 do 2,5km v eno smer).

Pot sprva poteka po makadamski poti, do tovorne žičnice, tu nadaljujemo za oznakami Češka Koča. Pot poteka skozi gozd, kjer pridemo do melišča, kjer se držimo bolj desne (žal nisem nikjer videl napisa za ferato Češka koča. pot se kar strmo vzpne po melišču. Kmalu pridemo do vstopa v plezalni del (Ferata Češka koča). Bolj natančen opis v povezavi.

Po skoraj štirih letih na hitro padla odločitev za skok do Jezerske Kočne - tokrat še podaljšanje do Kokrske Kočne. Izhodišče: Ravenska Kočna (V primeru, da želiš parkirati povsem na zadnjem parkiršču - plačilo 10 eur. Sicer pa sta pred zapornico tudi dva manjša brezplačna parkirišča (verjetno se podaljša hoja za cca 2 do 2,5km v eno smer).

                                                 

Pot sprva poteka po makadamski poti, do tovorne žičnice, tu nadaljujemo za oznakami Češka Koča. Potpoteka skozi gozd, kjer pridemo do melišča, kjer se držimo bolj desne (žal nisem nikjer videl napisa za ferato Češka koča. pot se kar strmo vzpne po melišču. Kmalu pridemo do vstopa v plezalni del (Ferata Češka koča). Bolj natančen opis v povezavi.

                                                 

Ko pridemo nazaj na markirano pot, se usmerimo desno za kočo (par minut hoje). Od koče nadaljujemo desno po poti v smeri Kočne, Grintovca in Vratc. Vseskozi sledimo oznakam za Kočno. Po nekaj časa, ko se vzpenjamo preko melišča pridemo do razpotja (nadaljujemo v desno / levo Grintovec). Pot se še kar vzpenja po melišču, nakar pridemo v zavarovani del poti (jeklenice, klini).. Kasneje pridemo do manjše "špranje" kjer se moramo dejansko plaziti. Pot se nadaljujej po kratkem melišču (precej strma pot) ter na koncu še par jeklenic in kmalu dosežemo Jezersko Kočno.

                                             

                                                 

                                                                                                                                          

                                                

Od tu se spustimo za par metrov ter nadaljujemo v smeri Kokrske Kočne, pot je kar lepo razgibana po grebenu (gor/dol), nekaj varoval (jeklenic ter klinov), na dveh koncih je bil klin jeklenice izpet, Na določenih mestih potrebno malce pazljivosti, saj je kar precej nasutega šodra (kot seveda tudi že po poti do Jezerske Kočne).

                                                

                                                        

                                                        

                                                        

                                                        

                                             

                                             

                                                        

Povratek s Kokrske Kočne do Češke koče po isti poti, nato pa se preusmerimo za oznakami za Jezersko, ki nas pelje pot čez Štularjevo planino ter po Kremžarjevi poti (ki poteka večinoma skozi gozd).

Dolžina poti cca 15 km / cca 1.600 vm (GPX)

Slike: Klemen & Tomaž

Palec in Zelenjak

Tokrat skok do naših Karavank - izhodišče Ljubelj, parkiramo kar pred ex Kompas trgovino (brezplačno). Na desni strani glavne ceste ob koncu parkirišča, so planinske smerne table, ki nas usmerijo na pravo pot - pot poteka vseskozi po makadamski poti, ki nas vodi vse do Koče na Ljubelju. Od tu naprej se usmerimo za kočo levo ter se držimo desne steze, ki nas pelje čez Polno peč (sicer sam razgleden vrh je malce s poti v levo). Nadalje gremo po grebenu, ki večinoma poteka skozi gozd, večinoma hodimo po meji med Slovenijo in Avstrijo. Greben je na določenih mestih malce izpostavljen ter na določenih mestih malce krušljiv, kjer je potrebno biti malenkost pozoren. Vmes je tudi en del zavarovan z jeklenico. Od jeklenice dalje pa se začnemo dalje vzpenjati po stezi proti Vrhu Ljubeljščice (Triangel). 

Od tu dalje se malenkost spustimo, ampak ne preveč, kjer se usmerimo desno na stezo/pot, ki se zmerno spušča. Čez čas pridemo na pot, ki pelje na Vrtačo, vendar se nato kmalu odcepimo v desno (tabla za Vrtačo je naprej). Tu gre pot v Suho ruševje skozi gozd ter v ruševje, kjer pa je pot dobro uhojena. Pot se zmerno vzpenja prvo skozi ruševje, nato pa čez melišče. Na Žlebu se odcepimo desno (naprej gre pot za Zelenjak). Pri vzponu je potrebno biti pozoren, ker je na nekaterih delih precej krušljivo po cca 10/15 minutah pa pridemo do vrha.

Sestop po isti poti do Žleba, kjer se spoznamo s trio deklet (D&J&S), nato nadaljujemo naprej po poti, ki se vzpne čez melišče, po nekaj minutah pridemo do sedla, kjer nadaljujemo desno po slabše vidni poti, ki se precej strmo vzpne. Na določenih mestih je tudi nekaj možicev. Kmalu pa pridemo do vrha Zelenjaka. Tule si vzamemo malce daljšo pavzo, kjer uživamo v razgledih ter soncu - kaj kmalu se pridruži še trio, kjer malce poklepetamo.

Povratek nazaj do sedla, nato pa se usmerimo direktno čez melišče (pot je vidna), kasneje pa se omenjena pot čez melišče združi s potjo prihoda.

Nato še povratek do Zelenice ter sestop do izhodišča po klasični poti (Zelenica - Ljubelj).

Dolžina: cca 15 km / cca 1.350 vm ( GPX poti)

Slike: Tomaž M. & Klemen M.

Monte Cocco & Cima Bella

Po mesecu in pol spet malce na snegu in turnih smučkah. Kot nazadnje, tudi danes skok čez Predel na italijansko stran. Prvotno je bila ideja, da skočiva s Klemnom na sv. Višarje po romarski ter po smučišču nazaj. Vendar je bila slika v Žabnicah kar klavrna, kar se tiče snega, zato sva podaljšala proti dolini Ugovizza, kjer sva potem desno šla navkreber po ozki asfaltirani cesti proti izhodišču Osteria del Camoscio (parkirala nisva na standardnem mestu, saj sva bila v tistih koncih v prvo). Šla sva še malce naprej po asfaltirani cesti, ter parkirala ob cesti.

Od tu sva šla kar na smučke in v gozd, ter čez pašnik pod konjskim hlevom, kjer sva se potem dejansko spustila proti prvotnemu izhodišču.

Od tu dalje po cesti (snega le še za vzorec), pot večinoma poteka skozi gozd ter pašnike, zares lepa kulisa, po novo zapadlem snegu.

Res prijeten vzpon v res toplem vremenu. Na sedlu Kok se je bilo potrebno malce obleči, saj je čez greben kar lepo pihalo, nato pa še po strmini vzpon proti Monte Cocco, na vrhu par slikc, nato pa par metrov nižje v zavetje, zrihtat smuče in spust do sedla nazaj, ter nato še skok proti vrhu Cime Bella. 

Monte Cocco

Cime Bella

Z drugega vrha pa potem nazaj v iskanju perfektne linije. 

Sneg je v zgornjem delu res top, v srednjem dokaj okej, spodaj pa na žalost že malce premalo, saj ga je tekom dneva že kar precej stopilo. 

Lahko rečem, res lep poligon za uživanje na snegu.

cca 10 km / 1000m (GPX poti)

Slike: Klemen M. in Tomaž M.

Prestreljeniško okno (turno)

Ker je na naši strani Kanina premalo snega, sva s Klemnom skočila čez mejo (via Predel) do Nevejskega sedla (Sella Nevea), kjer sva kupila karto za gondolo do Gilbertija (po smučišču namreč ni dovoljeno s turnimi). Od tu pa kratek spust po smučišču, kjer se potem desno odcepi zratrakirana pot, ki je namenjena turnim smučarjem, ki pelje do Prevale (zraven pa je tudi potegnjena in ratrakirana proga, ki so jo uredili vzdrževalci zaprtega smučišča na Kaninu. Od Prevale dalje po "zaprtem" smučišču do sedla Prevala. 

"stičišče" it-slo smučišča na Prevali

pogled s sedla Prevala na "Sončni Kanin"

prihod Klemna na sedlo Prevala

Nato pa kože dol in umirjena smuka do konca Skripija - dalje proti C postaji nisva rinila, ker je bil zadnji del precej pomrznjen in tudi dokaj neugoden.

smučanje od D postaje proti Skripiju

Nato spet kože gor in povratek do D postaje in nato počasi proti Prestreljeniškemu oknu (danes nobene gužve). Na vrhu par fotk, nato pa na polički kože dol in spust po lepi flanki proti Grabnu. 

malce pod oknom in pogled navzdol

Prestreljeniško okno

Prestreljeniško okno

Graben

Tokrat predzadnjič kože gor in počasi nazaj proti sedlu Prevala ter spust po smučišču na italijansko stran do sedežnice Gilberti - zadnjič kože gor in tokrat po desni strani ob smučišču - pod vrhom Gilbertija še zadnji postanek ter priprave za spust proti Selli Nevea po smučišču.

D postaja in nobene gužve

Vreme je sodelovalo (sicer na italijanski strani proti sedlu Prevala večinoma v senci (edino en kos poti od Prevala do sedla lepo v sončku). Na naši strani pa itak prijetno toplo, skoraj na momente brezvetrje.

Snežne razmere, kjer je zratrakirano sploh del od sedežnice Gilberti do sedla Prevale perfektno, tudi prvi del iz Prestreljeniškega okna po flanki do razcepa za Graben super ulita podlaga (nepretrda) - skozi Graben sicer zratrakirano, ampak ne najbolj perfektno (razen zadnji del). Z D postaje do konca Skripija pa na nekaterih delih kar težak sneg - v prvem delu še dokaj solidno, nato pa precej grbin in precej trd sneg.

Pohvala vzdrževalcem na Kaninu (Urban, Denis,...).

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina celotne turce cca 16 km / cca 1.350 vm