Končno spet malce s turnimi. Tokrat na bližnji Javornik nad Črnim Vrhom. Izhodišče iz Loma, kjer je bilo včasih smučišče Javornik. Snega za turno smuko je povsem zadosti. Bila je tudi že narejena špura do vrha smučišča. Gužve nobene, razgledi pa sanjski. Šel 2x po smučišču, vmes pa sem šel še malce raziskovat naokrog. Sicer pa z vrha smučišča je tudi precej blizu do stolpa na Javorniku.
Pot nas od tu dalje pelje sprva po makadamski poti, kjer pa pridemo kmalu do križišča (držimo se desne). Strmina ne popušča, čez čas pridemo do lovske opazovalnice (kot kaže je bila obnovljena ali na novo zgrajena), tudi tu se držimo desne (naravnost gre pot na planino Razor). Od tu naprej je speljana lepo mulatjera, ki preči gozd v zadnjem delu pa skozi rušje. Na poti ni več nobenega odcepa, torej je bojazen odveč, da bi lahko kje zgrešil smer. Sprva gre pot bolj v levo, nato pa se počasi zavije proti desni, kjer se nato vzpenjamo po južnih pobočjih Rodice. Malce pod vrhom pridemo do križišča poti (iz Bohinjske smeri), kjer se držimo desni in kjer po nekaj minutah dosežemo vrh.
Pot proti Črni prsti nadaljujemo po grebenu (delno je pot speljana po desni / tolminski strani, delno pa po levi / bohinjski strani. Tokrat je bilo izjemno zanimivo, saj je bila bohinjska stran povsem bela, medtem ko tolminska še brez snega. Pot do Črne prsti po grebenu ni zahtevna, le na določenih mestih je potrebno biti še malce bolj pazljiv. Po dobri urci in 45 minut pa dosežemo vrh Črne prsti.
Sestop proti izhodišču izvedemo preko standardne poti iz Stržišča, vendar po dobrem km se odcepimo na lovsko/gamsjo pot, ki nas nato vodi po travnikih, rušju, gozdu do izhodiščne točke. Sama pot je v štartu težko vidna, je pa pot precej gor/dol. Še najtežje slediti poti je na koncu po gozdu, saj je ogromno listja.
Lepa turca, začinjena s precej vetra ter spremenljivim vremenom (kljub temu, da je bila napoved sonček čez celi dan).
Suho ter jesensko vreme še kar vztraja. Tudi temperature so za ta čas še zelo sprejemljive - vsaj zame :) Nedelja bila rezervirana ponovno za izlet v hribe/gore. Zjutraj odhod in umirjena vožnja do izhodišča v Trenti in sicer cca 250-350m naprej od galerije Berebice, kjer se lahko ob glavni cesti, ki pelje na Vršič, parkira (kjer je seveda dovolj prostora). Nato pa le za nekaj metrov nazaj po cesti in nato desno (v smeri Bovca) se začne vojaška mulatjera, ki pelje vse do Starega Utra (do tam je 24 serpentin), ki so tudi vse oštevilčene. Mulatjera se res lepo zmerno vzpenja, vse do Starega Utra. Dejansko je pot primerna tudi za mlade družine (do planine na Starem Utru)
Ob koncu imaš možnost tudi ubrati bližnjico, da ne greš po vseh serpentinah (pri 19 serpentini se ena potka odcepi, kjer je tudi tabla za vodo - voda je malce pod potko ki vodi proti Staremu Utru). Če ubereš bližnjico, si prikrajšan za razglede, ki te čakajo višje po mulatjeri. Že ob sami poti, predvsem pa na pod vrhom Starega Utra, se na desno stran vijejo res lepi razgledi na Julijske Alpe (Triglav in vsa ostala zmes, ki je tam okrog :)Na Starem Utru čas za krajši postanek ter manjše okrepčilo, nato pa dalje.
Od tu dalje se pot oz. stezica odcepi v levo po travci, kjer priede v gozd. Na določenih mestih se kar strmo vzpne po rušju. Po krajšem času pridemo pod ostenje, kjer pridemo do melišča. Možnost je, da kar prečiš melišče, ali pa greš okrog njega, da prideš na levi rob melišča, kjer se potem še malce vzpneš, da prideš do začetka malce težjega dela poti, kjer je potrebno tudi malce poplezavanja, kjer moraš biti seveda pozoren. Na določenih mestih je tudi kar nekaj šodra, zato pozornost res ni odveč. Za lažjo orientacijo je tudi kar nekaj možicev, sicer je pot od tu naprej malce težje sledjiva. Do vrha je na dveh koncih še malce bolj zahtevno, manjši kamin ter žleb, ki pa ga lahko potrpežljivo preplezaš in že si kmalu na vrhu Trentskega Pelca.
Verjetno letos zadnja turca še brez zimske opreme :) sicer pa prehojenih cca 20 km ter malce manj kot 1.700 vm. GPX
Letos je bil v planu tudi obisk Montaža. Ker pa je bilo časovno v preteklih tednih obisk Montaža, ki je drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah, težko uskladiti, sem nekako že uvidel, da bo Montaž moral počakati na naslednje leto. Vendar pa je bila druga polovica oktobra nadpovprečno topla, tako da se v večini ves sneg skopnel v visokogorju, je padla odločitev da pokukam še letos malce čez mejo. Izhodišče planina Pecol ob 8.uri zjutraj. Vremenska napoved je bila odlična, prav tako super družba (Urška in Klemen) - recept za perfekten dan :)
Pot me je vodila po markirani poti proti Škrbini vrh Strmali (Forca dei Disteis). Ubral sem povsem levo pot (ne mimo koče Rifugio di Brazza). Pot do sedla ni zahtevna, se pa na momente malce strmo vzpenja (skozi travnike in preko melišča). Pod vrhom sedla pa so delali dodatno družbo kozorogi. Od sedla se nadaljuje pot naprej rahlo v desno kjer se pride kasneje do razpotja - leva pot vodi čez Findeneggov ozebnik, sam pa sem šel naprej po "klasični" poti ki preči melišča. Nato se pride do skalnatega dela, kjer pride do prvega lažjega plezanja (varovano na nekaterih mestih z jeklenicami). Tu pot zavije v levo kjer se začne malce bolj zahteven del, ki pa je varovan prvo z manjšo lestvijo kasneje pa še z novo sestavljeno Pipanovo lestvijo. Ko splezamo po lestvi pa imamo še malenkost, da pridemo do grebena. Od tu nas vodi pot v levo preko grebena, kjer pa pot ni tako zahtevna. Pot nas v zmerni hoji po cca 15-20 minutah pripelje do vrha.
Sestop je bil po isti poti (lestvi), nato pa sem se usmeril bolj v levo, da sem prišel do točke, kjer je vstop v ferato Leva, ki povezuje možnost dostopa do Špika Hude police. Pot poteka po skalnih policah pod Vrhom Brda, Špikom nad Plazom in Špikom nad Cijanerico ter se nazadnje strmo spusti v Škrbino nad Cijanerico. Tu je sestop v Škrbino precej zahteven (saj je precej strm sestop, ki je sicer varovan z jeklenicami ter skobami, ki pa so na določenih mestih precej naredko nastavljene). Nato sledi še krajši plezalni del iz Škrbine navzgor, kjer nam je na enem mestu tudi v pomoč krajša lestev, ki pa ni tako fiksna, kot je Pipanova. Nato sledi še krajši, malce lažji del, ki nas pripelje do križišča s klasično potjo na Špik Hude police iz planine Pecol. Od tu je še par zavojev proti vrhu. Sestop s Špika Hude police pa je bil po klasični poti proti planini. Pot se kar malce vleče, ampak ker je bila super družba, je bilo izhodišče vedno bližje.
Lepo izkoriščena zadnja oktobrska sobota, ki je bila obsijana skozi celoten dan s soncem. Razmere idealne, na trenutke celo malce prevroče :) Snega ni več (edino na vrhu grebena, kjer je en del poti, ki malce bolj po severni strani - tam je bila možnost, da greš malce bolj v levo. Tudi pot čez Findeneggov ozebnik je kopen. Torej glede na vremensko napoved, si lahko splanirate še noveberski obisk Montaža.
Priporočena oprema za obisk Montaža vsekakor čelada. Če pa želi kdo še podaljšati pot do Špika Hude police čez ferato Leva pa pametno imeti s sabo tudi varovalni pas, vsak zase namreč ve, kako se počuti na poteh, kjer je navzdol "prijeten" razgled po prepadnih stenah.
Parkirišče pred planino Pecol je zaenkrat še kar brezplačno.
Ko pristaneš v gorah, medtem ko si imel prvotno v planu skok na slovensko obalo. Razlog? Slab spanec. Ob 4. uri zjutraj na hitro spakiral in šel proti Bovcu. Na poti razmišljal na kater vrh iti, pa sem se odločil da grem do Zadnjice, in se potem spotoma odločim v katero smer me bo neslo. Na koncu sicer ne vem po kakšni logiki, sem se odločil za skok do Kriških podov, potem pa ali levo proti Razorju, ali desno Stenar in krožna preko Križa nazaj. Odločil sem se za prvo možnost. No ja, lahko bi naredil obkljukal tudi vse tri vrhove oz. štiri, pa napoved ni bila najbolj rožnata za popoldne.Sama pot do Kriških podov je brez posebnosti, vleče se lepo sprva po gozdu, nato pa preide v mulatjero. Gužve na poti ni bilo, prve pohodnike srečal pod vrhom Kriških podov, ki so se vračali nazaj v dolino. Do Pogačnikovega doma na Kriških podih pot res ni zahtevna.
Od Pogačnikovega doma, gremo torej naprej za Križ, Razor, kjer pa se kmalo odcepi pot v levo (naravnost/desno gre pot na Križ). Tu kasneje prečimo pas melišča. Kasneje je na poti par jeklenic, ki so nam v pomoč pri poti navzgor proti sedlu Planja. Od tu se usmerimo desno (spodaj levo je pot na Planjo), naravnost pa pot proti Vršiču. Pot naprej se vzpenja proti Razorju, na nekaterih mestih potrebna pazljivost, da ne prožimo kamenja. Vmes pridemo tudi v kratek pas melišča, sicer pa pot ni nekaj zelo izpostavljana. Malce pod vrhom pa je strm previs, kjer so nam v pomoč skobe in jeklenice. Nato še par korakov in smo na vrhu.
Ob vračanju, sem skočil še na Planjo (cca 15 minut iz sedla), ter nato povratek do Pogačnikovega doma ter kasneje še sestop po isti poti proti izhodišču.
Koča je še odprta in bo predvidoma do konca septembra.
Dolžina cca 23 km / 2.100 vm / Povezava do GPX
Glede na vremensko napoved smo tokrat izbrali bližnje izhodišče (Drežniške Ravne) za obisk tolminskih dvatisočakov. Kot rečeno štart v Drežniških Ravnah. Nato pa po markirani poti gre pot malce po makadamski cesti, večinoma pa lahko krajšaš pot skozi gozd po stezi. Po nekaj časa prideš do planine Zapleč, nato pa nadaljuješ proti smernim tablam za Krn oz. Vrata (levo se odcepi pot za Krasji vrh). Po nekaj časa se pride do planine Zaprikaj. Od planine Zaprikaj se pot vije v desno po mulatjeri skoraj prav do vrha Lopatnika.
Od tu smo nadaljevali po grebenu proti Krnčici - markirana pot vodi malce nižje skozi tunel (tu smo se vračali - sicer prvotno ni bilo tako mišljeno). Mi pa smo šli direktno čez greben proti vrhu Krnčice - nekaj lažjih skokov za poplezati, ampak brez posebnosti.
Po vrhovih je še ogromno ostankov italijanskih vojaških utrdb iz vojne.
cca 17 km / 1.500 vm / GPX
Zimska idila v decembru. Vremenska napoved je tokrat držala kot že dolgo ne. Izhodišče pod Javorco - ker je izven glavne sezone, je cesta od...
