Zadnjiški Ozebnik

Klemen je dal za zadnji dan v letu idejo, da skočiva na Zadnjiški Ozebnik iz doline Trente. Dejal je, da je dostop dokaj enostavn, kljub snegu. Skrbelo me je edino napovedan mraz. Kajti v zadnjih dveh zimskih turah je bila inverzija in sem res užival - ker sicer cel dan pod minusom zame niso idealne razmere :)

izhodišče

Parkirala sva pri TNP Info Center Dom Trenta. Od tu pa sva se usmerila zadaj za domom na stezo, ki gre vzporedno z glavno cesto, skozi gozd, greva mimo Gmajne, kjer pridemo na isto pot, ki gre iz izhodišča malce pred Trento (smerna tabla planina Lepoč).

Od tu naprej moramo preči manjši potok, nakar pa pridemo na mulatjero, ki nas vodi vse do planine Lepoč, tu se za kratek čas pot tudi zravna. 

Od tu naprej pa se stezica spet začne malce bolj strmo vzpenjat. Tu pa tudi pridemo že do prvega snega (na cca 1.100 - 1.200m), ki pa ga je bilo bolj za vzorec. Mulatjera gre večinoma cikcak, ki nas pripelje do planine Trebiščina na višini cca 1.400m, tu pa je bilo snega že precej več - mraz je kar fajn pritiskal, saj gre za senčno stran. Odločila sva se, da greva v na pol podrto hišico, kjer sva se okrepčala ter dala gor gamaše. 

Od tu dalje naju je čakalo še kar nekaj hoje, da sva dosegla prve sončne žarke. S planine sva se usmerila bolj v levo, saj je desno steza peljala proti Trebiškemu Dolu. Levo pa je pot šla proti vojašnici Velika Glava (bolje rečeno ostankom vojašnice). Na poti proti ostankom vojašnic, je bila potrebna manjša pozornost, saj je bila pot povsem ledena, tako sva šla malce nižje od predvidene. 

Ko sva prišla do ruševin vojašnic, sva se spet malce okrepčala, nato pa šla dalje pod Velikim Konjem proti najinemu cilju, dokaj blizu, ampak tako daleč.

Tu se je pa začela tudi kar velika borba, saj je bil sneg napihan, mehak, naokrog pa enkup borovja in ruševja, verjetno sva rabila za tale "labirint" uro in pol, da sva prišla iz najbolj zahtevnega terena verjetno v normalnih (suhih) razmerah bi to šlo verjetno v cca 15minutah. Glede na to, da sva res pokurila več kot preveč energije je bil zadnji del do vrha Zadnjiškega Ozebnika precej doolg :) Tu sva si tudi namontirala mini derezice.

Na vrhu naju je čakal sonček ter rahel veter, zatorej sva se odločila, da na vrhu narediva par nekaj fotk, ker razgledi s tega vrha res očarajo. 

Nato pa sva se v prvem delu spustila po isti poti, nakar pa sva se usmerila bolj v levo, vendar nisva povsem ulovila steze, nakar sva spet naletela na pas ruševja.

Nekako sva zbrcala čez in šla čez manjši skok, ki je bil na srečo kopen, nižje dol pa je bilo spet precej snega. Ko sva se spustila še en malo, sva končno prišla do sedla Čez Dol. 

Od tu pa sva se usmerila proti desni, kjer pa je bilo že vidno, da se je pred nama nekaj dogajalo (nekaj stopinj. Vendar naju je čakalo res še kar nekaj poti, da sva prišla do doline Zadnjice, snega pa kar ni bilo konca. Ko sva prišla do parkirišča v Zadnjici, sva se usmerila na stezo, ki je peljala mimo glavne ceste, šla sva še mimo kmetije, in kmalo prišla do najinega izhodišča.

Slike: Klemen & Tomaž

Dolžina: 19 km / cca 1.500 vm (GPX sled)

Debela peč

Izhodišče Medvedova konta na Pokljuki. Od tu se usmerimo proti Blejski koči na Lipanci, s planine se usmerimo bolj v desno, kjer gre pot proti Debeli peči (naravnost oz. mimo koče pa gre pot za Mrežce). Že malce pred kočo smo si montirali derezice, za lažji korak. Pot od koče naprej je že dobro uhojena, zato ni težav pri orientaciji - v pomoč pridejo res derezice. Pot je lepo vidna in do vrha ni nobenih težav (vmes je razcep za Lipanski vrh, Brda, ni se držimo smeri za Debelo peč.

Na vrhu je kar precej pihalo, zato smo si zavetrje pred vetrom poiskali malce nižje. Povratek še čez vrh Brda in nato povratek po drugi poti, kjer smo pot em prišli na isto pot, ki nas je pripeljala do Blejske koče na Lipanci. 

Od tu še povratek proti izhodišču, ter skok do planine Zajavorniki, kjer je bil še sonček in smo užili še zadnje minute dokaj toplega vremena :)

cca 12 km / cca 900 vm (GPX sled)

Mali (Bogatin)

Zimska idila v decembru. Vremenska napoved je tokrat držala kot že dolgo ne. Izhodišče pod Javorco - ker je izven glavne sezone, je cesta odprta tudi za avtomobile. Od tu pa gremo potem peš sprva makdamski poti, ter kasneje se pot spremeni v kolovoz, pridemo počasi do mulaltjere, katera nas vodi do lovske koče pri izviru Tolminke, nato pa nadaljujemo v smeri Prehodcev (desno se pot usmeri proti planini Dobrenščica (tu je predviden povratek).

pri izviru Tolminke

Mi pa večinoma nadaljujemo po mulatjeri, vmes tudi skrenemo z mulatjere, ter gremo lahko po bližnjicah, sicer pa lahko celo pot ubereš po mulatjeri. Do snega pridemo na višini cca 1.400 m, sprva zaplate, nato pa je mulatjera večinoma kar lepo odeta v snežno odejo. Pot po mulatjeri se zložno vzpenja, ko pridemo do sedla Prehodci, pa se usmerimo desno (dom na Komni, planina Razor). Malce pred Prehodci je še en odsek, kjer je tudi v pomoč malce jeklenice, kjer je potrebno biti en malce pozoren.

Pot je kljub snegu še vedno dokaj dobro vidna, na prvem razcepu se držimo bolj leve (dom na Komni), desno gre pot proti planini Razor (tu se vračamo). Pot se nato narahlo spusti, kjer pridemo do doline Lepoče, kjer je še precej zgradb, ki so bile zgrajene v času med obema vojnama s strani Italijanov za branjenje Rapalske meje.

Od tu gremo še nekaj metrov dalje, nato pa se usmerimo v desno (smer Komne), kjer pride malce bolj strmn vzpon (levo gre pot proti Krnskemu jezeru).

Pot nas vodi do Bogatinskega sedla. Od tu dalje pa se usmerimo malce bolj v desno, ki nas prepelje počasi do grebena Bogatina, nato pa večinoma sledimo kar po grebenu vse do vrha Bogatina, tule je potrebno biti previden, ker je precej izpostavljeno (mogoče lažji dostop je bolj pod grebenom po desni ter nato navzgor (tu je bil potem povratek nazaj).

Povratek nazaj po isti poti, do razcepa za planino Razor, nato pa vse do planine Dobrenščice, od tu pa smo se usmerili na stezo, ki nas je počasi pripeljali proti dolini izvira Tolminke, nato še povratek do izhodišča.

Razmere za tale letni čas - fantazija (temperature top, brezvetrje), sneg pa je na momente kar lepo popestril celoten dan. Manjša posebnost - na celi poti nismo srečali žive duše. Edino malce nad izvirom Tolminke lovca, ki je lociral stara kozoroga, ki čakata na odstrel s strani Američana (15k EUR ???)

Dolžina cca 27 km / cca 1.800 vm (GPX)

Slike&video: Tomaž & Klemen

Stogi, Adam ter Eva in Ogradi

Tokrat izhodišče planina Blato, kot v lanskem letu v tem času.Štart točno ob 8.uri in sicer s parkirišča oz. glede na količino avtov. je bilo ptorebno parkirati že malce nižje ob cesti.

Mimo planine Blato, kjer smo se usmerili v grapo, ki smo ji večionoma sledili, steza je tu težko oz. skoraj nesledljiva, zato res najboljše, da se držimo grape, v zgornjem delu pa je na desni stran vidna del čas vidna stezica, po kateri se lahko nadaljuje, kjer pridemo na lovsko pot (ki pride s planine Blato), še rahel ovinek in smo že na planini Krstenica.

Planina Krstenica

pot mimo macesnov proti Krsteniškemu stogu

ob poti na prvi Stog

S planine se nadalje usmerimo čz pašnike mimo redkih macesnov strmo navzgor proti Krsteniškemu Stogu, stezica je dobro sledljiva in nezahtevna. Nadaljujemo po grebenu dalje, pot je nezahtevna, pelje nas malce dol ter malce gor in  nas čez čas pripelje do drugega (Jezerskega) Stoga. 

Z Jezerskega Stoga se sprva strmo spustimo, nato pa čez položen travnik pridemo do Jezerskega pravala. Od tu smo se usmerili dalje sprva po markirani poti, nato pa ko markirana pot zavije v desno, mi gremo naprej rahlo po melišču, vsekskozi se držimo smeri pod steno, ki jo na koncu zaobidemo in pridemo do Mišeljskega prevala.

Na prevalu se usmerimo v levo, ki nas nato stezica pripelje počasi do tretjega, Prevalskega Stoga, ki je tudi najvišji od vseh treh. Od tu sledi kratek spust do kotanje ter nato v levo dvig proti poraščeni (z ruševjem) Evi. Sledi še skok na sosednji Adam, ki je povsem gol :). Do Eve se lahko povzpemo tudi direktno z Jezerskega prevala preko Evinega stebra (po opisih sodeč gre za cca 100m plezarije II. stopnje).

Z Adama smo se spustili po dokaj vidni stezici, ki nas je peljala do planine Jezerce. Tu smo se usmerili na travniku v desno, ter poiskali uhojeno pot, izkazalo se je da je celo markirana do Lazoviškega prevala, sprva je bila pot dokaj enostavna (rahlo se je vzpenjala), nakar pa se je začel precej strm vzpon do samega prevala. Tu pa smo zapustili markirano pot ter se usmerili levo po grebenu (sprva dokaj ravno), nakar pa še zadnji precej strm in zoprn vzpon do zadnjega današnjega vrha (Ogradi). Na določenih mestih precej šodra.

planina v Lazu

Od tu pa je sledil povratek do izhodišča (mimo planine v Lazu) ter po markirani poti na izhodišče.

Dolžina poti cca 17,5 km / 1.750 vm (GPX sled)