Sončni vzhod na Krnu

 Ideja, da skočim na "bližnji" Krn na sončni vzhod. Iz Idrije štart malce pred 2.uri zjutraj - na izhodišču na Planini Kuhinja malce po 3.uri zjutraj. Na poti tja je bilo na IT stran videt kar precej strel, zato sem se v vasi Kamno ustavil, da sem pogledal radarsko sliko padavin - ki je potrdila napoved, da bo vreme na območju Krnskega pogorja suho. Pod je zgledno markirana, tako da ni bojazni, da mi kje zgrešil stezico, ki se vzpenja po travnatih pobočjih (znotraj pašnikov). Sledimo markirani poti, sicer na poti pridemo do več razpotij (eden na poti je, ki zavije pot v levo proti Drežnici, malce višje je razpotje, ki desno vodi pot na Krnsko škrbino (tu je tudi opcija, da se gre, pa potem ko se pride do Škrbine, se gre v levo na zadnji vzpon proti Krnu). Ampak tokrat sem šel kar direktno do Gomiščkovega zavetišča, potem je pa samo še kratki zadnji del vzpona na Krn. Na vrhu so mi delala družbo ovce, ter "blagi" sončni vzhod.

Nadaljeval sem s sestopom do Krnske škrbine, tu je pa potem tudi označeno razpotje, levo gre pot proti Lepeni, naravnost se vzpne proti Batognici (to pot sem sam ubral), potem je pa še pot proti planini Kuhinja. Od tu naprej se sledi lepo markacijam, ki te popeljejo na vrh Batognice - tudi tu je bila čreda ovac :) Od tu naprej sem sestopil na Prag, kjer je spet razpotje na vse strani :) Držal sem se desne, od tu naprej pa se pot lepo spušča, brez posebosti. Nadalje pridemo do Jezera v Lužnici oz. gremo mimo (nad njim). Pot se nato spet spušča, kjer pridemo tudi do travnega pobočja, vmes tudi nekaj grušča. Na določenih mestih je trava tudi bolj visoka, vendar je pot toliko shojena, da dejansko ni težav. Po nekaj času se pride do planine Leskovca, od tu naprej pa po poti proti izhodišču (ob poti je na desni strani še planina Zaslap). 

Kot zanimivost, na celi poti nisem srečal niti eno pohodnico oz. pohodnika :)

Dolžina krožne turce cca 15km / cca 14.00 vm / GPX poti

Klasična Brana

V petkovem popoldnevu hiter skok do naše Brane v KSA. Izhodišče sem si tokrat izbral kar parkirišče pred domom v Kamniški Bistrici (600m). Verjetno eno redkih parkirišč, ki je še brezplačno v Sloveniji za izhodišče v naše gore. Dve leti nazaj sem šel v kombinaciji s Planjavo skozi Repov kot še na Brano po grebenu Šije.

Tokrat sem ubral na Brano po klasični markirani poti, ki gre mimo doma, ter potem kmalu na makadamski poti skrene pot desno (oznake za Brano). Treba je samo slediti markacijam, tako da ni moč zgrešiti poti, ki pelje prvo mimo Pastircev, nato pa nadaljujemo naprej po poti, ki kmalu preide iz gozda na travnik. Za travnikom gre markirana pot proti pas rušja, kjer se ponovno začne strmeje vzpenjati ter nas pot pripelje do planinske koče na Kamniškem sedlu.

Od koče naprej pa se usmerimo levo, kjer je pot ustrezno označena, kjer nas privede do naslednjega razpotja, držimo se leve (desno navzdol gre proti Okrešlju), ki nas pelje preko melišča, kjer nato pridemo do ponovnega razpotja (desno proti Turski Gori), držimo se še vedno leve. Pot se začne strmo vzpenjati, v zadnjem delu je tudi nekaj jeklenic, ki so nam v pomoč, da pridemo brez problema do vrha.

Dolžina cca 15km / 1670 vm

Krn, krožna pot čez Mali Peski

Vremenska napoved ni bila ravno brez oblačka, pa vendar le ni bila toliko slaba :) Zjutraj naj bi se zjasnilo in naj bi vreme zdržalo do popoldneva. V večini je zdržalo, samo ob povratku do izhodišča do planine Kuhinja, je malce ponagajal rahel dež z vetrom. V 2021 sem šel podobno (vendar pod Malimi Peski)

Torej izhodišče planina Kuhinja, nato pa po markirani poti ki pelje mimo planine Kašina, pot naprej pa nas vodi do planine Leskovca. Nadalje je potrebno malce zagristi v kolena. Pot je vseskozi lepo markirana, le na nekaterih delih, kjer je malce višje trava, je potrebno biti pozoren. Pridemo do jezera v Lužnici (v bistvu je spodaj pod markirano potjo). Od tu naprej pa markirana pod vodi naprej proti Batognico. Opcija pa je da se desno usmeriš po mulatjeri (malce slabša vidna pot, ki pa je v začetku recimo temu malce prehojena, in ne moreš zgrešiti. Mulatjera vodi mimo/čez Mali Peski, od tu naprej pa se kmalu priključimo na markirano pot ki vodi na Vrh nad Peski. Od tu se spustimo na Prag, kjer sledi kratek vzpon do Batognice. Po vsej poti od Malih Peskov dalje so vidne ruševine, utrdbe iz 1. svetovne vojne - kot tudi naprej proti Batognici. Nato sledi spust (držimo se malce bolj leve strani Batognice, saj so markacije sprva malce slabše vidne, vendar nato pridemo do kamnitih stopnic in kmalu smo že na Krnski škrbini. Tu nas čaka samo še zaključni vzpon do vrha Krna (naravnost) - cca 700m do vrha. 

Povratek pa po klasični poti - sprva do Gomiščkovega zavetišča na Krnu, od tu naprej pa po markirani poti do povratka na izhodišče. 

Dolžina celotne krožne poti 16km z 1.600 vm (po Garminu). Razmere kar se tiče temperatur idealne - manjše težave je povzročal le veter (najbolj na Batognici, sicer pa občasno tudi ob poti). Ter ob povratku z Gomiščkovega zavetišča na Krnu proti sestopu do planine Kuhinja, ko je bil veter ter občasno tudi dež kar malce tečen :)

30. Dirka po Sloveniji

Ogled 3. ter 4. etape Dirke po Sloveniji. V petek hiter skok do bližnje Hrušice, kjer so šli čez prvi "gorski" prelaz. V soboto pa ogled na Krvavcu zaključek 4. etape z vzponom do plaže Krvavec. Naredili krog iz Komende, preko celotnega vzpona, ter povratek nazaj čez Cerklje.

Maraton Franja

Po 10 letih spet na Maratonu Franja. tokrat prvič s specialko. V 2014 sem šel z gorskim kolesom na ozkih gumah. V 2009 pa v prvič. Ideja je bila, da pridem okrog brez kakšnih nepotrebnih pavz (padcev). Ampak zgleda mi je bilo usojeno, da se soočim z asfaltom na praktično na domačem koncu. Padec malce pred "Pivkovo rajdo", ko mi je en kolesar zapeljal pred mojo "špuro" - padec na levi bok - v momentu sem se znašel na tleh - pogledal na hitro, če je z mano vse ok (kosti, vezi cele) - pobral oba bidona na drugi strani ceste ter mobilni telefon, se usedel nazaj na kolo in odhitel naprej. Verjetno še poln adrenalina, nisem čutil nekih hudih bolečin, ampak sem potem po poti videl, da nisem imel več pravega tempa. Mogoče nekoč ponovim z upanjem, da se izognem padcu. 

Sicer pa lepa izkušnja, do Godoviča je šlo res super v skupinici ter potem tudi v prvem delu spusta do padca :) Na koncu sem jo dejansko še res dobro odnesel, samo z odgrninami. 

Red Bull Goni Pony 2024

Že nekaj let nazaj sem imel idejo ali željo, da bi pa enkrat šel tudi sam na omenjeni dogodek, ki ga organizira Red Bull. Lansko leto sem za rojstni dan prejel v dar poni kolo. Letos ni bilo druge, kot se pravočasno prijaviti na dogodek, ki je imel omejeno število mest (1611 - višina najvišjega cestnega prelaza v Sloveniji). Iz Red Bull poročila retro dogodka, ki je bilo že deseto po vrsti, je bilo dejansko junakov 1669. Pred samim dogodkom je bilo možnost sodelovanje pri raznih nagradnih igrah Red Bulla oz. partnerjev (Lelosi, A1, Zavarovalnica Triglav, Manner, Bikehanic,...

V načrtu sem imel, da bom do 1.6.2024 imel vsaj par voženj s ponijem v kak lokalni klanec, ampak na koncu mi je uspelo iti 1x in sicer iz Idrije proti Vojskim (do Kočevša - cca 600 višinskih metrov na 7 km dolžine). Iz kranjskogorske strani proti Vršiču sem pa dejansko šel samo enkrat do sedaj in sicer z gorskim kolesom v 2018, tako da nekega spomina, kako gredo serpentince proti vrhu, ni bilo :) V glavi se mi je porodila ideja, da če pridem do vrha v 1h 15min, da bi moglo bit za prvič ok (ter verjetno tudi zadnjič), saj se nekaj omenja, da je bil letošnji, jubilejni (10), zadnji. No na koncu sem prišel do vrha v 1h 6min 58s (po uradnih rezultatih). 

Organizacija samega dogodka je bila res oh in sploh. Pred leti sem slučajno bil enkrat ravno v Kranjski Gori, ko je bil štart Goni Ponya (takrat še septembra meseca). Edina "težava" ali skrb je bilo malce slabše vreme, saj je v soboto dopoldne (rahlo) deževelo, tako da so bile letos razmere bolj zahtevne (malce drselo po pedalkah), čeprav pa vročine ni bilo (več vlage), tako da se je dalo kar lepo goniti, kjer je šlo :) Sicer po uradnih pravilih, če nisi gonil, je bilo dovoljeno, da greš peš s kolesom zraven - tek ob kolesu ni bil dovoljen. Čeprav sedaj nevem, ali dejansko to drži ali ne - saj je zmagovalec (Luka Kovačič), vsestranski športnik v izjavi dejal, da je tudi sam ob najbolj strmem delu sestopil s kolesa ter tekel zraven. Pri nežnejšem spolu je bila zmagovalka Anja Plešnik. Vsak je imel svojo tehniko za dosego vrha prelaza :)

Dodatno so k fletnemu vzdušju pripomogli seveda gledalke in gledalci, ki jih je bilo največ ob štartu ter v prvih km, ter potem ob določenih serpentinah in seveda tudi pod vrhom ter v samem ciljnem prostoru.

Z vzponom do vrha pa si naredil le prvi del "misije", saj je bilo potrebno priti s ponijem še nazaj do Kranjske Gore. Organizator je poskrbel, da so na štirih mestih hladili zavore ponijev (na istih mestih, kjer si lahko dobil tudi okrepčilo ko si "gural" v klanec, saj so se ob spustu preprosto na polno pregrevale. Skratka "misija" je bila zaključena, ko je bil poni parkiran oz. spravljen nazaj v avto. Večino spusta sem zaviral le na zadnjo (torpedo) zavoro, saj mi je pri prednji zavori že v drugi serpentini padla gumica iz zavore. 

Nekatere je pustil poni na cedilu (okvara, takšna ali drugačna), če sem pa prav videl pa je bil vsaj en lastnik ponija, ki ga je nesel v dveh delih :( Skratka Red Bull Goni Pony piše posebne zgodbe. 

Red Bull je tudi pripravil spletni prenos - posnetek si lahko ogledaš na Youtube kanalu Red Bulla ter seveda tudi uradno poročilo na spletni strani -> 10 sekund slave (in matranja) tudi zame (od 1:38:38 dalje :)

Kaj bo v letu 2025? Verjetno bi vsi v en glas zatrdili, da ponovno že 11. Red Bull Goni Pony. Pustimo se presenetiti :) Mogoče pa spet naslednje leto, če bo seveda organizirana naslednja izvedba. Rezerve sigurno so (suho vreme in seveda ureditev višjo višino sedeža, saj je bil drog za sedež premajhne dolžine - sem preveril na Bikehanicu in so rekli, da ga mam že tako previsoko :) 

Makarska & Brač

Prvotno je bil načrt, da se v tem terminu obišče Giro d'Italia, vendar smo se na koncu skupno odločili zaradi slabše napovedi in tega, da bo ikonični prelaz Stelvio zaprt, da gremo v toplejše kraje proti Dalmaciji. Da ni šlo vse gladko je že prvi dan poskrbel naš avto, ki nas je malce naprej od Senja pustil na cedilu :) V vmesnem času se je naredila ena turca s kolesom proti Gospiću, v tem času pa je prišla avtovleka z nadomestnim avtomobilom, kjer se je začela misija menjave strešnega prtljažnika z nosilci za kolesa na nadomestni avto (5 koles!!!). Po dolgih mukah in rezanju na obstoječa strešna nosilca (pri nekem mojstru v Sinju), so bila kolesa ponovno na avtomobilu in pot se je lahko nadaljevala proti Makarski (prispeli okrog 20:30 do apartmajev s cca 5/6 urno zamudo :) V naslednjih dneh pa smo imeli res srečo z vrememenom (glede na napovedi z vetrom in tudi nekaj dežja), smo bili za vse to prikrajšani do torka dopoldne, ko pa smo tudi imeli predviden odhod. 

V soboto smo naredili turco na Sveti Jure, 1762m (najvišji vrh Biokova), kjer narediš za malce več kot 1700m vzpona. Žal pa je tudi za kolesarje obvezno plačilo vstopnine v park Biokovo, ki pride 5 eur/osebo. 

 V nedeljo smo se zjutraj s trajektom odpravili na sosednji otok Brač, kjer smo izvedli lepo krožno turco po otoku Brač. Naslednji dan je bila na vrsti malce bolj v izi turca z jutranjim kofečkom v Baški vodi, nakar nas je pot vodila proti tunelu nad Makarsko, kjer od kjer so potem res lepi razgledi na Makarsko riviero.

V torek pa se je kljub bolj vetrovnemu jutru del ekipe odločila, da šibne še enkrat proti tunelu, ampak se je klapca kmalu vrnila, ker so bili sunki vetra premočni. Preostanek krdela pa je šel peš na bližnji hribček Tri Križa, kjer je lep razgled na celotno Makarsko.

Vzpon proti vrhu Biokova

pogled na zadnje serpentine pod vrhom

vrh Biokova, ki je bil občasno v oblakih

del krdela :)

celotno krdelo :)

Brač

Brač time

plaža Baška voda

razgled na Makarsko

zadnji skupni spust

Tri Križa