Lopatnik, Krnčica in Srednji vrh

Glede na vremensko napoved smo tokrat izbrali bližnje izhodišče (Drežniške Ravne) za obisk tolminskih dvatisočakov. Kot rečeno štart v Drežniških Ravnah. Nato pa po markirani poti gre pot malce po makadamski cesti, večinoma pa lahko krajšaš pot skozi gozd po stezi. Po nekaj časa prideš do planine Zapleč, nato pa nadaljuješ proti smernim tablam za Krn oz. Vrata (levo se odcepi pot za Krasji vrh). Po nekaj časa se pride do planine Zaprikaj. Od planine Zaprikaj se pot vije v desno po mulatjeri skoraj prav do vrha Lopatnika. 

Od tu smo nadaljevali po grebenu proti Krnčici - markirana pot vodi malce nižje skozi tunel (tu smo se vračali - sicer prvotno ni bilo tako mišljeno). Mi pa smo šli direktno čez greben proti vrhu Krnčice - nekaj lažjih skokov za poplezati, ampak brez posebnosti.

Od tu pa smo nadaljevali po markirani poti v smeri Krna a le do Srednjega vrha od tu pa smo imeli namen sestopiti po zapuščeni poti, vendar pa zaradi veliko nasutega kamenja in precej strmine, smo se odločili, da se vrnemo po spodnji markirani poti (ki gre pod Krnčico), skozi tunel, nato pa smo podaljšali pot pod Oblo Brdo ter proti Vršiču, vendar smo malce pred Vršičem skrenili v desno po zapuščeni mulatjeri, v prvem delu je še dokaj vidna, in ji lahko sledimo cik-cak, nakar pa se na sredi počasi izgubi sled.

Ker nas je malce že priganjalo slabo vreem, smo v zadnjem delu šli kar direktno navzdol proti planini Zaprikaj. Od tu dalje pa smo se spustili po drugi (markirani) poti v Drežniške ravne (pot gre desno od makadamske ceste čez pašnik nakar preide ob koncu v gozd, ki nas lepo pripelje do izhodišče. Vreme je praktično zdržalo, samo na koncu par kapljic, ki pa so bile prav osvežilne.

Po vrhovih je še ogromno ostankov italijanskih vojaških utrdb iz vojne. 

cca 17 km / 1.500 vm / GPX

Planjava in Brana

Planjava je bila v načrtu že ob koncu maja, vendar sem se takrat na cca 1900 m obrnil (malce pod Srebrnim sedlom), ker je zimska oprema ostala doma. Tokrat pa sem začel na izhodišču v Jermanci ob 6:15 - glede na informacijo, ki sem jo prejel s strani planinca so tablo za prepoved vožnje odstranili - zaenkrat torej ni bojazni za kakšne kazni :) Tudi danes sem imel v planu doseči Planjavo skozi Repov kot. Pot ni markirana - od markirane na Kamniško sedlo se razcepi predno se začne markirana pot vzpenjati - par metrov se pot odcepi desno. 

Pot se vije lepo skozi gozd in kasneje tudi ruševje. Ko pridemo iz gozda pot zavije bolj v desno - levo je še ena pot, ki pa se kasneje konča. Torej gremo desno preko manjšega melišča, nato gre pot še vedno malce v desno, kjer pridemo do konca doline - to se steza konča. Potrebno je malce plezanja, da pridemo čez grapo, nato pa zagledamo možica, ki nas nadalje vodi bolj v desno, kaj kmalo pa pridemo do Srebrnega sedla. Od tu naprej je pot markirana - usmerimo se na levo stran (desno gre pot proti Ojstrici.

Prečimo proti zahodu, kjer čez nekaj časa pridemo do razpotja - levo vodi pot proti Kamniškemu sedlu, mi pa se usmerimo desno, kjer imamo še krajši vzpon, da pridemo na vrh Planjave - žal sem bil prikrajšan za razglede :) Vrnemo se po isti poti nazaj do razpotja, nakar se usmerimo za Kamniško sedlo - pot do sedla je na določenih mestih, kjer je potrebno ustrezno zavarovana z jeklenicami ter nekaj klini oz. skobami. Malce pred sedlom srečam tudi štirinožnega prijateljčka :)

S sedla je bil prvotni plan, da skočim še na Brano po klasični poti, nakar pa srečam planinca Danila, ki se je odpravljal po grebenu Šije (II/III 200m) - pridružil sem se mu, in sva skupaj preplezala do vrha Brane. 

Tule ne bom v detajle opisoval poti, ker niti nisem imel časa, da bi si jo zapomnil. Sem pa našel en video uporabnika izpred 3 let, ko je šel isto po tem grebenu Šija to vrha Brane.

Sestop z Brane po klasični poti do sedla, ter potem še sestop do Jermance mimo Pastirjev.

Hvala Danilu za support in nasvete pri prečenju grebene Šije do vrha Brane.

Dolžina cca 16km / cca 1900 vm / GPX

Del Tolminskih in Bohinjskih vrhov

 Lepa krožna tura - z izhodiščem v Tolminskih ravnah. Parkiramo ob koncu vasi nato pa se sprehodimo preko travnika/pašnika. Sledimo smerokazu za planino Kal ter Tolminski Migovec, pot je načeloma markirana, na razcepih ustrezno označena s smerokazi. Po nekaj časa in precej strmem vzponu pridemo do planine Kal. 

Malce naprej je razcep desno za Tolminski Migovec, mi pa gremo levo v smeri Krna. Po nekaj časa pridemo do kapelice Matere Božje Hud klanec. Pot se lepo vije po mulatjeri. mulatjera vodi proti planini Dobrunjšice. Mi pa v prvem ostrem levem ovinku (ko se pot začne spuščati), poiščemo med ruševjem in borovci skrito lovsko pot. Od tu naprej pot ni markirana - na določenih mestih tudi malce izpostavljena - tudi nekaj jeklenic, ki pa so na določenih mestih v zelo slabem stanju. Na momente je pot dokaj dobro vidna, in spet na določenih mestih, kjer je potrebno kar precej orientacije in pregleda okolice, da najdeš ustrezno smer.

Prečimo melišče, in nadaljujemo prečno, dokler ne pridemo pod vznožje Malega Bogatina. Nato pa gremo direktno proti vrhu (opcija tudi naokrog čez Bogatinsko sedlo in na vrh) - od tu naprej je pot ponovno markirana na Veliki Bogatin (ali Mahavšček), ki je bil naslednji od vrhov, ki je bil osvojen.

Nadalje smo šli dalje preko grebena oz. ob grebenu proti Vrh Planji in nato vzpon na Tolminski Kuk. Vseksozi so bili zares prijetni razgledi na Julijske Alpe (na eni strani Mangart, Jalovec,..., ter na drugi strani Triglav, ...). Zeleni vrh je bil naslednji, ki je bil na poti (šli smo pod Vrh Konte). Nato smo se spustili do Škrbine, od tu pa smo se povzpeli na Vrh nad Škrbino - na razcepu gre levo spodaj proti domnu na Komni, mi pa smo šli naravnost po južni strani grebena. Pot je malce bolj zahtevna, ki pa je opremljena z jeklenicami, skobami ter nekaj klini. Naprej z vrha gre markirana pot proti Voglu (ki je tudi daleč lepo viden). 

Mi pa smo se spustili z vrha levo (gledano proti smeri prihoda). Spustili smo se še do koče na planini Razor - pot lepo markirana in označena, ter nato še spust do Tolminskih ravn, kjer smo potem cca 200 metrov pred izhodiščem prišli na začetno pot.

Zares prijetno prečenje po Tolminsko-bohinjskih vrhovih, kjer so res prijetni razgledi na Julijske Alpe ter seveda tudi na Bohinjsko jezero.

Predlog: sicer podaljšamo pot - da se izognemo precej tečni in tudi nevzdrževani lovski poti je, da nadaljujemo proti planini Dobrunjščice in nato nadaljujemo po markirani za Bogatinsko sedlo - pot pa se seveda res precej podaljša. 

Dolžina poti cca 24 km / cca 1900 vm / GPX 

Cjajnik in Košutnikov turn

Skok čez Ljubelj v Avstrijo in sicer do izhodišča Sele pri Cerkvi. Obisk Cjajnika via ferata (ocena C/D po opisih). Brezplačno parkiranje možno pod cerkvijo, ali pa par metrov naprej levo. Lahko se pa tudi zapeljete do koče pod Košuto - v tem primeru bodite pozorni, da v koči plačate parkirnino (5 eur), ker baje nazaj gredo lahko preverjajo, če imaš plačano - sicer je kazen 50 eur (so tudi opozorila na tablah na poti proti koči.

Pot do koče je dobro označena in se vije malce po makadamski cesti, kolovozu ter vmes tudi po stezici. Od tu dalje se usmerimo za Cjajnik/Košutnikov turn, sama pot poteka skozi gozd in se zmerno vzpenja. Po nekaj minutah pridemo do razpotja, kjer se usmerimo desno za Cjajnik, pot poteka še malce po gozdu, vendar kmali pridemo do melišča, po katerem se kar nekaj časa vzpenjamo da pridemo do stene in začetka plezalnega dela (na višini cca 1600 m). Dolžina plezalnega dela je 700m z 330vm. Tu se pa začne žur za tiste, ki uživajo ob takih strmo/navpičnih vzponih.                          

                                                  

Na nekaterih mestih si je potrebno kar precej pomagati z rokami, saj dejansko ni opcij za oprim z nogo - sicer pa to zavisi od vsakega posameznika. Je pa opisov kar precej na spletu. V zadnji tretjini ferate pa imaš na razpolago dve varianti za skok na vrh - leva težja (označena s D), ter desna (označena s C) malce lažja. Leva gre direktno navpično proti vrhu, kar je razvidno tudi na sliki.

                                                    

                                                   

                                               

Pot se nato nadaljuje proti Cjanikovi škrbini (kar zanimiv spust s pomočjo jeklenic, na nekaterih mestih kar precej navpična stena - za sestop je potrebno biti še toliko bolj pazljiv. Iz škrbine dalje se pot vije po stezi, ki se kasneje strmo vzpenja proti Užniku, še par korakov in smo na glavnem grebenu Košute.

Pot nadalje poteka po grebenu (na nekaterih delih malce izpostavljena - dodane jeklenice za pomoč). Po nekaj času pridemo do razpotja - levo pride plezalna pot (ÖTK Steig Neu), po kateri bo šel sestop ob povratku na izhodišče. Z desne pa pride pod iz Dolge njive. Je še manjši vzpon (ne preveč zahteven) in pridemo kmalu do vrha, kjer stoji križ.

                                                    

Sestop po že prej omenjeni ferati ÖTK Steig Neu (zahtevnost B/C) - ker gre za spust po ferati, je potrebna kar velika pazljivost - sicer pa je na nekaterih delih potrebno kar precej moči v rokah. Je pa sigurno lažja kot plezalna na Cjajnik. Pa še vmes pride en tak simpatični viseča lestev oz. most. 

                                                        

Ko pridemo iz stene, pa nas čaka kar lep kos poti po melišču - precej tečno, ampak ne gre brez. Po melišču pa pridemo do steze, kateri sledimo do razpotja - levo za Cjajnik (jutranja smer) ter naprej za pot proti koči. Od koče pa se lahko gre po isti poti. Seveda, pa si je potrebno še kaj privoščiti v oz. pred kočo.

                                        

Za krožno pot sem potreboval cca 5 ur (13 km / cca 1400 vm)

GPX povezava

Krn iz Drežnice

Izhodišče prvič iz vasi Drežnica, kjer je par metrov pred osnovno šolo manjše parkirišče ob cesti in sicer po poti Silva Korena. Štart ob 6.uri zjutraj. Pot gre mimo šole po lepo markirani poti skozi gozd, ki kasneje preči pašnik. Višje prečimo suho strugo (čez most). Po približno pol ure hoje se prispe na prvo razpotje, kjer se usmerimo levo v smeri zahtevne poti na Krn mimo bivaka. Po drugi poti se vračamo. Vseskozi se pot vije skozi gozd, ki se zmerno vzpenja do bivaka na Črniku (1160m). Nadaljujemo po edini poti, kjer se po nekaj časa pride iz gozda. Pot se na koncu drži malce bolj leve, nakar se pride do začetka plezalnega oz. malce bolj zahtevnega dela poti (na višini 1400-1500m) - cca urca in pol poti z izhodišča. Ta del je varovan z jeklenicami, klini in skobami. 

                                            

V prvem delu je varovan del poti, nakar v drugem delu pride do strmih travnih pobočij, kjer je pot nezavarovana. 

                                            

Če je pot mokra (po dežju, jutranja rosa,..) je potrebno malce pazljivosti - danes je bilo vse suho in ni bilo teh težav. Naprej pridemo ponovno do razpotja, kjer nas desna pot kasneje priključi na pot iz planine Kuhinja. Pot Silva Korena tu zavije levo. Spet je naprej nekaj zavarovane poti, ki nas pripelje do vpisne skrinjice. 

                                            

Od tu naprej je še precej strm zadnji del, kjer so nam v pomoč dve navpični lestvi in kasneje še nekaj jeklenic za finale, potem pa dokaj hitro pridemo do Gomiščkovega zavetišča na Krnu. Od tu dalje pa je le še nekaj metrov (cca 200m) do vrha Krna. 

                                    

                                    

                                            

Povratek po isti poti do zavetišča, nakar se pot odcepi levo, kjer gre pot planine Kuhinja, po serpenticah se pot spušča (cca ura hoje), kjer se pride do razpotja kjer je označen smerokaz za Drežnico, pot se lepo spušča, kjer po nekaj časa pridemo do gozda, kjer se potem pot lepo vije cik-cak in gremo tudi mimo lovske koče. kmalu preide v gozd, pot se nadaljuje po gozdu, kjer se pot nato poveže z jutranjo, kjer je razpotje za zahtevno mimo bivaka. Zadnji del poti je enak, kot začetni jutranji del poti.

cca 13 km / cca 1.650 vm / GPX poti