Velika Črnelska špica

Vožnja do Bovca oz. do Kaninske vasi, kjer sem parkiral kot nazadnje (par metrov naprej od table za konec vasi Bovec). Prvi del poti je povsem isti, kot je bil nazadnje, ko sem šel na Rombon, zato tega ne bom še enkrat pisal, lahko pa si preprosto prebereš - Rombon (2022). Danes do Rombona brez posebnosti, edino kjer je bila trava, je bilo potrebno biti pozoren, ker je kar fajn drselo, ker je bilo precej vlage.

Rombon

Od Rombona naprej pa sem iskal markirano pot, ki pelje vse do Prevale. Žal pa je ravno z Rombona steza praktično nemarkirana (oz. zbledele markacije), praktično je steza nesledjiva skoraj do Velikega Ušja. Tu pa je lepo označeno na kamnu, da ni markacij - ampak itak če greš u druge strani.

Dobro opozorilo, ki pa ti ne pride prav iz smeri Rombona :)

Od tu dalje pa je večinoma steza lepo sledljiva, tudi markacije so, manjša težava je bila le vlažna trava, zato pazljivost ni bila odveč. Pot sicer večinoma gre pod grebenom (Vrh Police, Veliko Ušje, Malo Ušje, Prišna Glava, Vrh Ribežnov). Steza se večinoma spušča, samo v zadnjem delu do Vrh Ribežnov se spet vzpne. Malce naprej je razpotje, kjer levo gre pot skozi Goričico do planine ter povratek do Bovca (to pride na koncu). Naprej pa gre markirana pot za Prevalo oz. malce kasneje je tudi razpotje, kjer gre desno pot proti Veliki Črnelski Špici, ter nato lahko narediš še skok na Malo ter si ogledaš ostanke I. svetovne vojne. Od tega razpotja se pot vije v desno, kjer prideš do naslednjega razpotja, levo gre markirana pot na Veliko Črnelsko špico, ki se začne strmo vzpenjati. Na nekaterih delih je malenkost izpostavljeno pobočje ob koncu pa se pot položi in te pripelje na vrh.

pot proti vrhu špice

zadnji del poti

                                                  

na vrhu Velike Črnelske špice

Povratek do razpotje, ter še hiter skok na Malo Črnelsko Špico, nato pa po isti poti nazaj proti razpotju (kjer gremo desno), ki sem ga omenil že prej. Začetek markirane poti je kar spodbuden, vendar kmalu pridem do zaraščenega terena (koprive, trava,...), in na določenih mestih še vedno precej skalnato pobočje, vendar bolj ko se spuščaš, več je travnega, kjer je prav tako potrebno biti pozoren, ker je dejansko bilo ob cca 11.uri še precej vlažno. Kar precej časa mi je vzela tale markirana stezica, da sem prišel do planine Goričica, kjer pa pridem ponovno na isto stezo, po kateri sem šel zjutraj proti Rombonu.

sama džungla

džungla ponovno :)

razpotje na Goričici (naravnost Rombon, levo Velika Črnelska špica)

Od tu naprej pa potem samo še povratek do Bovca.

Dolžina 22 km / cca 2500 vm / GPX poti

Kanjavec (2569 m)

Glede na super vremensko napoved za nedeljo, je padla hitra odločitev za en jutranji/dopoldanski skok v naše Alpe ter obisk Kanjavca. Odločim se za vožnjo do doline Zadnjice, kjer sem bil malce pred 5.uro zjutraj - hitra priprava ter pot pod noge. Pot gre sprva po cesti mimo vikendov ter skozi gozd, višje prečimo manjši most, ki preči grapo, od tu naprej pa se začne steza/delno po mulatjeri - markacije so lepo vidne, tako da ni težav. Ko se pride do travnika, sta prepleteni dve stezi, v desno gre pot čez Komar, medtem ko naravnost oz. malce v levo pot po mulatjeri, ki pa se na koncu združita (malce pod Doličem). 

Pot čez Komar je prav tako markirana ter tudi kjer je potrebno ustrezno zavarovana s klini ter jeklenicami. Treba pa je biti pazljiv po kakšnem deževju ali pa v primeru, ko je precej rose in vlage, saj je lahko spolzko. Vmes je za odtenek poplezavanja, ampak iskreno, nič pretresljivega. Ob koncu poti čez Komar se le ta združi z mulatjero, ki gre precej naokoli. Koča na Doliču odprta. Še vedno sta do koče dve snežišči, ki pa jih lahko brez problema obideš. Od koče se držiš desne, kjer je markirana pot na Kanjavec, pod vrhom je tudi nekaj jeklenic, sicer pa tudi od koče do vrha je zgledno markirana, tako da ne moreš zgrešiti vrha. Tokrat res fantastični razgledi na vse strani.

Povratek pa po markirani poti proti Prehodavcem do koče (po poti je par snežišč, ni težav) ter nato spust čez Dol po mulatjeri ter do izhodišča v dolino Zadnjice.

cca 22 km / 1950 vm / GPX povezava

Sončni vzhod na Krnu

 Ideja, da skočim na "bližnji" Krn na sončni vzhod. Iz Idrije štart malce pred 2.uri zjutraj - na izhodišču na Planini Kuhinja malce po 3.uri zjutraj. Na poti tja je bilo na IT stran videt kar precej strel, zato sem se v vasi Kamno ustavil, da sem pogledal radarsko sliko padavin - ki je potrdila napoved, da bo vreme na območju Krnskega pogorja suho. Pod je zgledno markirana, tako da ni bojazni, da mi kje zgrešil stezico, ki se vzpenja po travnatih pobočjih (znotraj pašnikov). Sledimo markirani poti, sicer na poti pridemo do več razpotij (eden na poti je, ki zavije pot v levo proti Drežnici, malce višje je razpotje, ki desno vodi pot na Krnsko škrbino (tu je tudi opcija, da se gre, pa potem ko se pride do Škrbine, se gre v levo na zadnji vzpon proti Krnu). Ampak tokrat sem šel kar direktno do Gomiščkovega zavetišča, potem je pa samo še kratki zadnji del vzpona na Krn. Na vrhu so mi delala družbo ovce, ter "blagi" sončni vzhod.

Nadaljeval sem s sestopom do Krnske škrbine, tu je pa potem tudi označeno razpotje, levo gre pot proti Lepeni, naravnost se vzpne proti Batognici (to pot sem sam ubral), potem je pa še pot proti planini Kuhinja. Od tu naprej se sledi lepo markacijam, ki te popeljejo na vrh Batognice - tudi tu je bila čreda ovac :) Od tu naprej sem sestopil na Prag, kjer je spet razpotje na vse strani :) Držal sem se desne, od tu naprej pa se pot lepo spušča, brez posebosti. Nadalje pridemo do Jezera v Lužnici oz. gremo mimo (nad njim). Pot se nato spet spušča, kjer pridemo tudi do travnega pobočja, vmes tudi nekaj grušča. Na določenih mestih je trava tudi bolj visoka, vendar je pot toliko shojena, da dejansko ni težav. Po nekaj času se pride do planine Leskovca, od tu naprej pa po poti proti izhodišču (ob poti je na desni strani še planina Zaslap). 

Kot zanimivost, na celi poti nisem srečal niti eno pohodnico oz. pohodnika :)

Dolžina krožne turce cca 15km / cca 14.00 vm / GPX poti

Klasična Brana

V petkovem popoldnevu hiter skok do naše Brane v KSA. Izhodišče sem si tokrat izbral kar parkirišče pred domom v Kamniški Bistrici (600m). Verjetno eno redkih parkirišč, ki je še brezplačno v Sloveniji za izhodišče v naše gore. Dve leti nazaj sem šel v kombinaciji s Planjavo skozi Repov kot še na Brano po grebenu Šije.

Tokrat sem ubral na Brano po klasični markirani poti, ki gre mimo doma, ter potem kmalu na makadamski poti skrene pot desno (oznake za Brano). Treba je samo slediti markacijam, tako da ni moč zgrešiti poti, ki pelje prvo mimo Pastircev, nato pa nadaljujemo naprej po poti, ki kmalu preide iz gozda na travnik. Za travnikom gre markirana pot proti pas rušja, kjer se ponovno začne strmeje vzpenjati ter nas pot pripelje do planinske koče na Kamniškem sedlu.

Od koče naprej pa se usmerimo levo, kjer je pot ustrezno označena, kjer nas privede do naslednjega razpotja, držimo se leve (desno navzdol gre proti Okrešlju), ki nas pelje preko melišča, kjer nato pridemo do ponovnega razpotja (desno proti Turski Gori), držimo se še vedno leve. Pot se začne strmo vzpenjati, v zadnjem delu je tudi nekaj jeklenic, ki so nam v pomoč, da pridemo brez problema do vrha.

Dolžina cca 15km / 1670 vm